Za Janšo bi bilo najbolje, če gre za leto na dopust in se nato vrne v Slovenijo, tako bo imel najboljše možnosti za zmago na volitvah, ocenjuje Matej Lahovnik. Nekdanji minister za gospodarstvo se ne namerava vrniti v politiko, kljub temu pa jo še vedno zelo dobro spremlja. Z Janezom Janšo bi sodeloval, toda minister ne bi bil več. Razložil nam je ozadja svojega odstopa, razmere v koaliciji, kolikšna je moč Golobičevega omrežja in katera dva znana Slovenca lobirata za hrvaškega tajkuna pri nakupu Mercatorja. Pogovarjali smo se tudi o razprodaji premoženja Pivovarne Laško in prodaji Dela. Zaupal nam je zanimivosti z obiska slovenske vlade pri libijskem samodržcu Gadafiju.
Do volitev je še leto in pol. Dovolj časa, da ustanovite stranko in z njo nastopite na volitvah.Za tiste, ki jih politika zanima, je še dovolj časa. Ko sem izstopil iz vlade, sem se iz politike umaknil in ne načrtujem vrnitve.
Na razpravi Resetirajmo Slovenijo ste se pojavili v družbi osebnosti, ki bi lahko ustanovila novo stranko. Ali potrebujemo stranko resetirane Slovenije?
Sama nova stranka ne bi pomenila prepiha. S pojmom resetiranje smo želeli sprožiti razpravo o aktualnih razmerah v Sloveniji; o tem, da je treba nekatere podsisteme, predvsem pa stanje duha v Sloveniji resetirati, ker smo se v razvojnem smislu znašli v slepi ulici. Odzivi na okroglo mizo so bili včasih burni, včasih polemični, vladajoča politika je včasih reagirala tudi panično in nervozno, kar kaže, da so take razprave nujne. Udeleženci okrogle mize ne nameravamo ustanavljati nove stranke.
Prvak SDS Janez Janša je v intervjuju za Reporter dejal, da bi bila stranka pod vašim vodstvom dodana vrednost za slovensko politiko. Z vami je pripravljen sodelovati in vas predlagati za gospodarskega ministra. Bi njegovo vabilo sprejeli?
Povedal sem že, da načeloma ne bi imel težav pri sodelovanju z njim, vendar o vrnitvi v politiko ne razmišljam. Za eno življenje je biti dvakrat gospodarski minister več kot dovolj. Svoje sodelovanje v vladah sem sklenil. Zdi se mi prav, da se ne vračaš takoj nazaj, potem ko se umakneš. Če bi se po volitvah spet znašel na položaju ministra za gospodarstvo, bi to spominjalo na znano nadaljevanko Lassie se vrača.
Imate kakšne stike z Janšo? Kako pogosto se slišite ali srečujete z njim?
Občasno se slišiva in izmenjava poglede na aktualna vprašanja.
Glede na zdajšnje politične razmere bi bilo za Janšo dovolj, da čaka na volitve. Mu napadi na predsednika države Danila Türka škodujejo?
Najbolj zanesljiva pot za njegovo vrnitev na čelo vlade bi bila, da v naslednjem letu in pol ne stori nič. Če se prepusti toku dogodkov, ga bodo razmere znova postavile za mandatarja. Nezadovoljstvo nad vlado je zdaj izjemno, večina volivcev si zagotovo želi spremembe. Seveda mu spopadi pri nekaterih vprašanjih, povezanih s polpreteklo zgodovino, in s predsednikom države prej škodujejo kot koristijo. Na pol v šali bi rekel: če gre za leto dni na dopust in se nato vrne v Slovenijo, bo imel najboljše možnosti za zmago na volitvah. Trenutno je položaj paradoksalen: ljudje so zelo nezadovoljni z razmerami in vlado, so pa tudi občutljivi, če menijo, da opozicija po njihovem mnenju pretirano agresivno načenja nekatere teme, ki se mogoče v tem trenutku ne zdijo najbolj aktualne. Splošno nezadovoljstvo proti vladi se lahko zelo hitro obrne proti vsem političnim strankam. Nekateri mnenjski voditelji in mediji zelo radi poudarjajo, da so ljudje nezadovoljni z vsemi političnimi strankami, kar se lahko hitro prime.
Na Janševem mestu bi opozicijsko ostrino močno omilil, pohvalil vlado za stvari, za katere si zasluži pohvalo, in se pomikal proti sredini. SDS se mora ukvarjati z vprašanji, ki jo bodo pomikala k sredini in bo lahko nagovarjala zmerni sredinski del volivcev. Gre za ne tako jasno opredeljeno volilno telo, ki prehaja iz leve na desno in nazaj.
Obuditev afere Velikovec in brskanje po arhivih sta posledica odlikovanja Tomaža Ertla. Ko se je to zgodilo, ste bili še minister v Pahorjevi vladi. Kako gledate na ta spor med predsednikom države in največjo opozicijsko stranko?
Odlikovanje nekdanjega šefa SDV v času nekega nedemokratičnega režima je bilo povsem neprimerno, četudi je bilo dodeljeno za eno konkretno akcijo. Kar zadeva afero Velikovec, je očitno predsednik države vedel več, kot je bil javno pripravljen priznati. SDS bi se morala ustaviti na tisti točki, ko mu je to dokazala, a je šla nekaj korakov predaleč. Treba pa je poudariti, da je bila povod za vso zgodbo z arhivi odločitev vlade, da čez noč spremeni zakon o arhivih. Nenavadno je, da v času, ko se Slovenija sooča z gospodarsko krizo in imamo cel kup realnih problemov, cela vrsta protikriznih zakonov stoji dlje časa, na pomembne zakone, ki se nanašajo na izvršbo ali denimo na zaseg protipravno pridobljenega premoženja čakamo, po drugi strani pa arhivski zakon sprejmejo po hitrem in nujnem postopku. To kaže na to, da vlada ne ve, kaj so ključne prioritete.
Napačne priloge v datoteki na spletni strani SDS nekateri mediji zdaj primerjajo z Golobičevo lažjo glede Ultre. Pa sta napaki sploh primerljivi?
Take stvari so povsem neprimerljive. V demokratičnih državah je popolnoma jasno, da mora minister, ki laže glede svojega premoženja in celo prizna, da je to storil zavestno, ker je skušal zaščititi interes zasebnega podjetja oziroma ga je postavil pred javni interes, odstopiti, ker je izgubil vso podporo v javnem mnenju. V zadevi, ki se nanaša na SDS, pa je čas pokazal, da je predsednik vedel več, kot je bil pripravljen povedati, toda v želji po dokazovanju tega je SDS naredila nekaj korakov preveč. Da so dokumentacijo napačno predložili, je napaka, ki ne bi smela nastati.
Predsednik Türk je dal Golobiču ob aferi Ultra še eno priložnost, vam je ob sporu z Golobičem ni dal oziroma se ni zavzel za vas. Ste že takrat, ko ste odstopili, vedeli, da se ladja potaplja in da jo je bolje čim prej zapustiti?
Ko sem napisal pismo predsedniku vlade, s katerim sem ga opozoril na probleme v vladi v zvezi z možnimi konflikti interesov, sem pričakoval, da se bomo o tem pogovorili. Pisal sem o primeru Golobič, uporabil sem množino, ker sem mislil tudi na druge podobne primere. Vlada in celotna koalicija sta v celoti stopili na Golobičevo stran, nekateri so se odzvali celo z ironijo in posmehom. Sledile so druge afere, tudi v kabinetu predsednika vlade, kar kaže na podcenjevanje takih vprašanj. Zaradi tega je vlada izgubila vso kredibilnost pred javnostjo. Navsezadnje še nobena slovenska vlada po vzpostavitvi demokracije ni imela tako majhne javnomnenjske podpore, praktično že manj kot petina ljudi podpira to vlado. To je posledica tega, ker se vlada teh vprašanj ni lotila dovolj resno. Primer Golobič je resen, ob njegovi aferi bi bilo treba ravnati drugače, vendar ni edini.
VEČ V TISKANI IZDAJI