Franko Bajc Svet24.si

Zmagovalec šova Kmetija se je iz temnolasca ...

Rod Stewart Svet24.si

Zvezdnik skrivaj premagal raka

vesolje horoskop Svet24.si

Tedenski horoskop: ne bo šlo ne za kazen ne za ...

Davo Karničar Svet24.si

Umrl je Davo Karničar

020mv Odkrito.si

Natalija Gorščak: TV SLO je kot tanker, ki se ...

ajda sitar Njena.si

Malo ljudi ve, a zgodila se je sanjska poroka ...

vatroslav in valentina Njena.si

Vatroslav in Valentina poročena, rodila se jima ...

Slovenija

Janša: Boga ni.

Deli na:

Vodja opozicije je na spletni strani stranke SDS objavil svoje razmišljanje o trenutnih družbenopolitičnih razmerah v Sloveniji. Janša pravi, da "garaža slavnih razgalja slovensko tranzicijsko elito". Janšev blog objavljamo v celoti.  

Vodja opozicije je na spletni strani stranke SDS objavil svoje razmišljanje o trenutnih družbenopolitičnih razmerah v Sloveniji. Janša pravi, da "garaža slavnih razgalja slovensko tranzicijsko elito". Janšev blog objavljamo v celoti.

 

Dostojevski je v romanu Zločin in kazen opisal razliko med koristnim in moralnim. V središču njegovega sporočila je vprašanje o tem, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je dovoljeno in kaj ni. Če ni Boga, je po njegovem mnenju in po mnenju njegovega glavnega junaka Raskolnikova, vse dovoljeno. Tudi umor je dovoljen, če je to sredstvo za doseganje človekove sreče.

Tako nacionalsocializem kot komunizem sta v prejšnjem stoletju množično uporabljala umor za doseganje koristi posameznikov in posamičnih družbenih slojev. V komunizmu je bilo za srečo komunistične elite, ki se je skrivala pod diktaturo proletariata, dovoljeno vse. Zato se ob odkritju množičnega grobišča v Hudi jami znaten del slovenskega levičarskega občestva ni posebej vznemirjal. Tisoče zverinsko pomorjenih ljudi so označili za drugorazredno temo, pobita mlada dekleta za kolaborantke in izdajalke, podmladek Pahorjeve SD pa je čas, v katerem so te ljudi pobili, poimenoval za čas napredka.

Če je bilo v imenu višjih ciljev in koristi dovoljeno pobiti desettisoče ljudi, ne da bi en sam posameznik za ta zločin odgovarjal pred roko pravice, potem je bilo še manj sporno kršiti človekove pravice desttisočev in organizirati mednarodna teroristična dejanja, kar je počela bivša tajna politična policija ves čas prejšnjega režima. In spet se je našel predsednik republike, ki je z visokim državnim odlikovanjem nagradil organizatorja teh kršitev, ob tem pa se je še zlagal, da je to storil na formalen predlog veteranskega združenja. V času krize in socialnih stisk več kot sto tisoč brezposelnih, najvišji po položaju v državi ne odlikuje prvega med humanitarnimi delavci, ki lajša stiske obubožanim, niti ne nagradi koga izmed podjetnikov, ki so krizi navkljub odprli večje število delovnih mest. Ne nagradi niti železničarskega sindikata, ki je pred akcijo Sever samoiniciativno iz domoljubne zavesti blokiral prevoz mitingašev v Ljubljano, če so se že delile namenske nagrade za to akcijo. Nagrado dobi šef organizacije, ki je bila po obrazložitvi v sodbi Vrhovnega sodišča zločinska in še nekateri posamezniki iz nekdanje milice, ki so ji bili tako ali drugače blizu. Izpuščeni pa so številni, ki so dejansko pripravljali akcijo Sever in tudi kasneje aktivno sodelovali v najtežjih preizkušnjah slovenske osamosvojitve. In izpuščena je tudi veteranska organizacija Sever kot celota.

Ni se še polegel prah okrog spornega odlikovanja, ko se je zgodila garažna afera. Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.

Ob odstranjevanju vsaj nekaterih tančic iz ozadij garažne afere se v vsej svoji grotesknosti razgalja morbidno dekadentno obličje mogočne pajkove glave, za katerim se pne gosta lepljiva mreža, ki povezuje mnogotere stare in novodobne koristi in koristolovce.

Pravno mnenje, strokovna ekspertiza, odločba komisije prve in seveda druge stopnje, sodba upravnega in kajpada tudi vrhovnega sodišča (celo ustavnega, če je potrebno), predlog zakona, zamujen podzakonski akt, začasna odredba, klic iz ministrovega kabineta, načelno mnenje protikorupcijske komisije, glas iz računskega sodišča ravno ob pravem času, odločba informacijske pooblaščenke, dezinformacija diplomatski mreži, pristranski članki in komentarji, TV oddaje, medijski molk, neobičajna zamuda pri obveščanju državnega tožilstva, neopravljena hišna preiskava, vsakršne izjeme od pravil...  prava malenkost. Ni da ni. Le na prava vrata je treba potrkati, a ta so dostopna le posvečenim.

Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite. Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim. Vse je dovoljeno in še več. Je celo nagrajeno. Če je nekdo leta 2009 dobil visoko državno odlikovanje za vodenje zločinske in teroristične organizacije ali dobro plačano službo v sedanji vladni administraciji zaradi nekdanjih podobnih zaslug, potem ni vrag, da čez leta ne bi padlo tudi kako odlikovanje za uspešno divjo privatizacijo, izigravanje pravne države ali za kak spretno izpeljan stečaj v Elanu ali Usnjarni Vrhnika. Zato le pogumno naprej. Če si sin ali vnuk ali nečak nekdanjega partijskega šefa ali oznovskega likvidatorja, potem lahko kot stečajni upravitelj posluješ tudi s svojo lastno firmo in to krepko zaračunaš. Imaš več možnosti kot drugi, da postaneš predsednik računskega sodišča, ustavni sodnik, predsednik sveta RTV, urednica časopisa, sodnik ali diplomat.


Cenzura omogoča dvojna merila


Pripadniki tranzicijske elite dobro vedo, kdo v ozadju postavlja merila. Ni važno, ali so enotna za vse, ali pa morebiti dvojna. Važno je, da v praksi veljajo tako, kot se odloči. In pri tem se vztraja do konca ne glede na razdiralne posledice. Značilen primer dvojnih meril, ki ponazarja obstoj pajkove glave v ozadju, je angažiranje nekdanjega pripadnika Udbe Draga Isajlovića kot svetovalca v ministrstvu za finance. Brez ustrezne izobrazbe in izkušenj svetuje enemu najpomembnejših ministrov v vladi. Ko je novica o tem prišla v javnost, je predsednik vlade javno izrazil dvom v ustreznost in primernost te ministrove poteze. Istočasno, ko je njegov minister za finance začel plačevati svetovalca z neprimerno izobrazbo in sporno preteklostjo, je sam predsednik vlade za svetovalca v svojem kabinetu prerazporedil nekdanjega dolgoletnega ministra za zunanje zadeve, predsednika sveta EU za splošne in zunanje zadeve ter utemeljitelja slovenske diplomacije. Njegovi koalicijski partnerji so začeli javno oporekati pravici predsednika vlade, da si izbere svetovalce po svoji presoji. In predsednik vlade je potem uporabil izrecna dvojna merila. Ministru za finance je javno dejal, da ima pravico, da si sam izbere svoje svetovalce. Enako pravico pa je sebi odrekel, češ da delu najbolj izkušenega diplomata v državi v njegovem kabinetu nasprotujejo nekateri njegovi ministri, ki so tudi koalicijski partnerji. Ne samo, da je šlo za uporabo dvojnih meril, ampak tudi za dejanje, s katerim je predsednik vlade izgubil velik del za to funkcijo potrebne avtoritete. Ob tistem dogajanju sem se spomnil nekaj svojih pogovorov z njim pred leti, ko se je dolgo odločal, ali bo kandidiral za predsednika republike. Najprej je dejal, da je trdno odločen, da bo kandidiral. Ob naslednjem pogovoru, daleč preden je to javno oznanil, pa je dejal, da mu kandidature ne dovolijo. Ko sem ga vprašal, kdo mu ne dovoli kandidature in kako mu to lahko preprečijo, je pokazal nekam nad levo ramo in dejal, da se ne zavedam, česa so vse sposobni. Ker sem v preteklosti na lastni koži precej bolj kot on občutil, česa so vse sposobni, sem to njegovo izjavo vzel bolj kot del teatraličnega nastopanja, žal pa so kasnejša dogajanja dokazala resničnost teh besed. Z začetkom mandata aktualne vlade je spet nastopilo obdobje, ko je nekaterim v Sloveniji dovoljeno vse. Pravila veljajo samo za ostale.

Vsi, ki se ob bizarnostih garažne afere ter vsak dan novih informacijah o izigravanju pravnih in upravnih postopkov sprašujejo, kako je to mogoče, bi morali vedeti: Če je bilo dovoljeno nekaznovano moriti, je še toliko prej dovoljeno tudi krasti, zlorabljati pravno državo, ljudi in seveda tudi živali.

V prvih dneh po izbruhu garažne afere smo lahko spremljali žalostno sliko slovenske medijske krajine. Cenzura je skoraj uspela. Kje je danes 600 podpisnikov peticije proti cenzuri iz leta 2007? Če ne bi bilo nekaterih manjših medijskih hiš in spletnih portalov, garažne afere ne bi bilo. V javnosti bi obstala zgodba o smrti uglednega zdravnika in o nevarnih pasmah psov, ki jih je treba prepovedati. V prvih dneh februarja smo lahko po slovenskih mestih in trgih množično srečevali zmedene sprehajalce domačih štirinožcev, ki so se, držeč živali praktično za ovratnice, spraševali, koga naj se bojijo. Pravzaprav se je moč dela izprijene tranzicijske elite ob tem poskusu cenzure pokazala v vsej svoji razsežnosti. Kajti načelo »vse je dovoljeno« lahko uporabljajo le v prostoru, iz katerega je resnica izgnana in vanj namesto nje pripeljana laž. Samo prikrivanje, obračanje in sprenevedanje omogočajo takšno ravnanje. In potem, ko cenzura ni uspela in je jeza ljudstva rasla, se je začelo spreobračanje. Urednik brezplačnika Dobro Jutro, na katerem piše, da so ga zastonj razdelili v 350.000 izvodih, je prave negativce v garažni aferi našel v sedanjem predsedniku SLS, ki je zahteval interpelacijo kmetijskega ministra in v njegovem predhodniku, ki je nekoč odredil odstrel viška medvedov. Uvodničarka in urednica tednika Mag, ki ga prav tako zastonj delijo kot prilogo Delovih izdaj, pa si je ob naštevanju reakcij ljudi na garažno afero dovolila celo zapisati, da »je z narodom v tej deželi nekaj hudo narobe.« Ta »globoka« misel je bila objavljena celo s poudarjenimi črkami.


Spreobračanje je s tem stavkom doseglo zenit. Ni torej nekaj hudo narobe s klientelističnimi navezami, ki so grobo zlorabile pravno državo, kršile zakon in mučile živali, temveč je nekaj hudo narobe z narodom, ki se nad tem zgraža. Seveda so bila med temi zgražanji tudi močna pretiravanja in grobe diskvalifikacije, vendar so jih izrekali posamezniki brez moči in vpliva in še to praviloma na raznih spletnih forumih. Zlorabo pravne države pa so izvajali tisti, ki so zavezani različnim kodeksom ravnanja ali so prisegli, da bodo branili pravico in resnico in delali za skupno blaginjo.

Žal je primerov takšne zlorabe pravil ali uporabe dvojnih meril pri nas na tisoče, na nekaterih področjih, v sodstvu npr., na deset tisoče. Navadni državljani čakajo leta in leta na dokončne sodbe sodišč, posvečeni tranzicijski eliti preko najema par posvečenih odvetniških pisarn z zvezami na vseh stopnjah sodne oblasti uspe primere zaključiti v rekordnem času. Tudi, če gre za pse in ne za ljudi. Človek, ki je lansko leto domnevno posredno grozil z atentatom na sedanjega predsednika vlade (v resnici je dejal, da bi bombe vrgel pred parlament in ne pred vlado), je bil po hitrem postopku že obsojen na 11 let zapora. Policijski funkcionar, ki je kar s službenega računalnika poslal neposredno grožnjo z likvidacijo prejšnjemu predsedniku vlade, pa je bil po sklepu sodišča zaposlen nazaj v policijo in ponovno oborožen. Še prej se je zanj v parlamentu javno zavzela poslanka Pahorjeve stranke. Očitno je grozil pravemu in bil zato zaščiten in nagrajen.

Že dolga leta poteka v Sloveniji razprava o reorganizaciji zdravstvenega sistema. Organiziralo se je Gibanje za zaščito javnega zdravstva, pred kratkim je nastalo še eno s podobnim imenom. V teh gibanjih deluje veliko dobromislečih ljudi, ki se iskreno zavzemajo za enako dostopnost zdravstvenih storitev. V njih pa najdemo tudi nekaj težkih »kapitalcev«, med njimi tudi bivšo županjo, ki je podelila velikansko število koncesij v svoji občini ter celo bivšega predsednika republike. Nekateri med njimi praktično takoj po okrogli mizi, na kateri zlijejo ogenj in žveplo nad podlimi namerami prejšnje vlade po domnevni razgradnji javne zdravstvene mreže, odidejo na pregled v zasebni zdravstveni center, največkrat kar v Barsos. In nekateri isti med njimi naslednji teden žolčno razpravljajo o nevarnosti privatizacije šolstva, nato pa se veselo v istem forumu družijo z lastnico najstarejše privatne pridobitniške poslovne šole. Slovenska levičarska tranzicijska elita je dvojna merila ob pomoči nadzorovanih medijev prignala do skrajnosti, ki je na meji eksplozije.

Tragična in mučna smrt, ki je doletela lastnika zlorabljenih psov, pa dokazuje, da ima palica dva konca. Dokazuje, da se vsega le ne da organizirati preko klientelističnih zvez. Dokazuje, da se vsega ne da prikriti. Dokazuje, da se moči navkljub, resnica le ne da nikoli popolnoma izgnati iz prostora. Upajmo, da se bo kdo le zamislil nad tem. Če ne drugega, bi morali zagovorniki in opravičevalci zločina v Hudi jami, podporniki odlikovanja šefu Udbe in vsi, ki še vedno mislijo, da meril ni in da je zato vse dovoljeno, potegniti iz zadnje afere vsaj sebičen nauk zase. Da se zloraba na koncu lahko obrne tudi proti tistemu, ki se z njo okorišča ali jo je pripravljen namerno spregledati. Če bodo zagovarjali tezo, da so lahko nekateri zveri, ni nobene garancije, da podobne zveri nekoč ne pokončajo njih samih.


Quo vadis, tranzicijska levica?

Dogajanje bi moral biti nauk tudi za našo tranzicijsko levico. Brez dvoma je v tem konglomeratu, v katerem je pajkova glava preprečevala omembe vredno notranjo diferenciacijo, veliko posameznikov, ki jim je zloraba vrednostno tuja. Ki dejstva, da ne verujejo v nič, ne povežejo s sklepom, da je zato vse dovoljeno. Nekateri med njimi so se pogumno oglasili tako ob Hudi jami kot ob podelitvi odlikovanja Ertlu in tudi ob odkritih zlorabah ter pritiskih cenzure ob garažni aferi. Vendar pa to ne bo dovolj.

Za začetek globinskega zdravljenja slovenske družbe bo moralo v tranzicijski levici priti do jasne ločitve duhov. Zločin da ali ne, zlorabe da ali ne. Ne samo na načelni ravni, ampak tudi v sprejemanju posledic. Zgoditi pa se bo morala tudi organizacijska ločitev. To, kar danes večinsko predstavlja tako imenovani levi tranzicijski trojček, ki je tudi sinonim za aktualno vladno koalicijo, je trden ideološki konglomerat, preko katerega je Slovenija v demokratično Evropo pretihotapila čaščenje diktatorjev, totalitarnih simbolov ter represivnega aparata komunistične ureditve.

V interesu zdrave slovenske družbe je, da ima tudi moderno levico in transparentno civilno družbo. Ki ne skriva svojega finančnega poslovanja, kot to počno Semoličevi Svobodni sindikati, kateri z vsemi štirimi nasprotujejo zakonu o preglednosti finančnega poslovanja sindikatov, celotna vladna koalicija v državnem zboru pa jim pri tem sekundira. V interesu začetka zdravljenja slovenske družbe je, da dobimo v Sloveniji levico, ki bo tako kot je nemška socialdemokracija obsodila Stasi in njegove metode, sposobna obsoditi delovanje slovenske Udbe. V interesu Slovenije in njenega normalnega razvoja je, da dobimo levico, očiščeno ostankov totalitarnih ideologij in navdušenja nad rdečimi maliki. Levico, ki bo dosledna zagovornica socialne pravičnosti in ne podpornica tranzicijskih kraj in malverzacij. Levico, ki bo ozdravljena razrednega sovraštva ter sposobna razvojnega sodelovanja z drugače mislečimi. Dogajanja v Sloveniji po letu 2008 dokazujejo staro pravilo, da je ideološka levica izjemno sposobna pri organizaciji propagande in represije, popolnoma nesposobna pa pri ustvarjanju potrebnih pogojev za delovanje gospodarstva in povečevanje splošne družbene blaginje. Nekdanja Sovjetska zveza in Jugoslavija sta nazoren prikaz te dvojnosti, v njej leži tudi vzrok propada socialističnih ureditev v nekdanji Vzhodni Evropi. Ob tem je treba priznati, da je bilo v nekdanji Jugoslaviji le nekaj let, ko smo doživeli tako velik padec BDP kot lani v Sloveniji pod Pahorjevo vlado. Ob tem, da je naša vlada javni dolg v istem letu povečala za 50 %.

Slovenska tranzicijska levica je danes na razpotju. Pred njo sta dve poti, žal približno enako verjetne. Prva pot jo vodi nazaj v ponovno povampirjenje prevladujoče moči in v uporabo teze iz Maga, da »je z narodom v tej deželi nekaj hudo narobe.« Zato je treba kupiti nov vodni top in se dogovoriti s sosednjo državo, da nam v primeru demonstracij posodi še šest njihovih. Zato je treba ponovno zaposliti ali drugače angažirati v policiji ideološko trdne, stare in že upokojene kadre ter z reorganizacijo zagotoviti popolno podrejenost represivnega aparata vladajoči politični opciji. Zato je potrebno izvajati gonjo proti Slovenski vojski, ki ima kljub vsemu še vedno velik ugled med Slovenci in ki je ni mogoče kar čez noč navdušiti nad »garažnimi vrednotami«. Veliko je znakov, ki nakazujejo skomine močnih centrov tranzicijske levice v smer ponovnega povampirjenja. Upajmo, da jih bo očitni nauk garažne afere odvrnil od teh namer. Kajti naroda ne bodo uspeli zamenjati, odpor bo močan, celotna tranzicijska levica pa bo brez diferenciacije po še nekaj podobnih aferah poniknila v obskurni garaži lastne morbidne dekadence.

Druga pot, za katero močno upamo, da se bo uresničila, vodi v nastanek normalne leve opcije, očiščene zablode, da pravil ni in da je vse dovoljeno. Upamo, da obstajajo posamezniki, ki so sposobni izpeljati cankarjansko očiščenje in pomlajenje slovenske tranzicijske levice, vendar morajo najti dovolj poguma, da pretrgajo niti pajkove mreže in se upro njegovi glavi. Prav vsi dobromisleči v Sloveniji bi jim morali pri tem pomagati.

Glavni junak Dostojevskega v romanu Zločin in kazen Rodja Raskolnikov je najprej prepričan, da se ljudje delijo na uši, ki niso zmožne velikih dejanj in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. To prepričanje so nacionalsocialisti z zlorabo filozofa Friedricha Niethzsceja povzdignili v uradno doktrino rasne teorije večvrednosti in v prakso uničevalnih koncentracijskih taborišč, komunisti pa so ga še pred njimi in tudi kasneje z uporabo marksistično leninistične teorije o razredni večvrednosti proletariata in komunistične partije kot njegove avantgarde izpopolnili v povampirjen sistem, ki je uničil več kot sto milijonov nedolžnih človeških življenj. Del slovenske tranzicijske elite, ki uživa sadove zločina in ga zato še vedno zagovarja ter brani storilce, se simbolično zgleduje po mlademu Raskolnikovu. A pri njem je Dostojevski izpeljal preobrazbo. Kdo bo to storil s slovensko tranzicijsko levico?

Janez Janša

loading...
Loading...