Jankovićev najljubši diktator pred ustavnim sodiščem

Zoran Janković je prezrl žrtve komunističnega režima, ko je dal Titu svojo ulico v Ljubljani, ta pa je prejšnji teden za nekaj ur postala Ulica žrtev Hude Jame. Jeseni naj bi bila znana tudi odločitev ustavnega sodišča v zvezi s Titovo cesto. Bodo Titove žrtve dosegle pravico?

Prejšnjo sredo se je za nekaj ur nova Titova cesta v Ljubljani spremenila v Ulico žrtev Hude Jame. Gre za začetek nove ceste, ki bo potekala od krožišča pri Žalah do krožišča pri stadionu v Stožicah, kjer se že nadaljuje po štiripasovnici do križišča na Črnučah. Ljubljanski župan Zoran Janković je napovedal, da bo novembra slavnostno odprl tudi novi del ceste, a vendar se utegne zgoditi, da mu bo načrte prekrižalo ustavno sodišče, ki naj bi o Titovi cesti odločilo jeseni, še pred novembrom.

Pobudo za presojo ustavnosti je aprila lani vložila Mlada Slovenija, podmladek NSI: pripravil jo je odvetnik Radovan Cerjak, podpisali pa so jo prvak podmladka Jernej Vrtovec, žrtev Titovega režima Lidija Drobnič ter takratna mestna svetnika Franc Slak in Ignac Polajnar. Po mnenju odvetnika Cerjaka je Titova cesta v nasprotju z dvema členoma ustave, in sicer 34., ki govori o pravici vsakogar do osebnega dostojanstva in varnosti, ter 63., ki prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti, nasilju ali vojni.

Njegove besede je podkrepila tudi Drobničeva, ki je bila pri 18 letih poslana v prisilno taborišče, čeprav je bila Jugoslavija podpisnica deklaracije o prepovedi prisilnega dela. Dejala je, da bi jo zelo prizadelo, če bi morala živeti v mestu s Titovo ulico: »S tem je prizadeto moje dostojanstvo, moja politična prepričanost, moje osebno prepričanje o tem, kaj je demokracija, in to zagotovo ni nasilje in pobijanje.«

Posebno zaničljiv odnos do žrtev Titovega režima je ljubljanski mestni svet pokazal tudi s tem, da je odločitev za Titovo cesto sprejel dober mesec potem, ko so v Hudi Jami pri Laškem odkrili najbolj grozljivo morišče v Sloveniji po drugi svetovni vojni. V njej so našli več kot 700 skeletov moških in žensk, med njimi je bilo tudi okoli 30 kitk najstniških deklet. Več znakov kaže, da so bile žrtve žive vržene v opuščeni rudniški rov.

Po predvidevanju strokovne skupine za povojna grobišča bi lahko v Barbarinem rovu v Hudi Jami ležalo več tisoč žrtev. Zgodovinarji sklepajo, da gre za pobite vojne ujetnike in civiliste, ki so bili pripeljali iz taborišča na Teharjah; možno je tudi, da so tam končali tudi nekateri drugi pobiti vojni ujetniki. Takih morišč je po Sloveniji okoli 600, največje je v tankovskem jarku na Teznem pri Mariboru, kjer naj bi ležalo okoli 15.000 pobitih po drugi svetovni vojni.

Za povojne poboje je bil najbolj odgovoren Tito kot voditelj takratnega režima. Celo zgodovinar dr. Jože Pirjevec, ki velja za Titu naklonjenega, v svoji zadnji knjigi Tito in tovariši piše, da je prav maršal izdal ukaz za poboje več kot 200 tisoč nasprotnikov režima, tako vojnih ujetnikov kot civilistov. Ukaz so izvršili njegovi slovenski tovariši, ki so umazano delo prepustili partijski policiji in vojski. Veliko ljudi je življenje izgubilo tudi v taboriščih, kamor je tovariš Tito zaprl več deset tisoč mož in žena. Samo Goli otok je izkusilo okoli 31 tisoč Jugoslovanov.

V Mladi Sloveniji napovedujejo, da bo odločba ustavnega sodišča v zvezi z ljubljansko Titovo cesto prelomna:  če bodo ustavni sodniki ugotovili, da je bilo tako poimenovanje ceste v nasprotju s slovensko ustavo, se bo moral jugoslovanski komunistični diktator posloviti tudi z ulic in trgov v vseh slovenskih mestih.