Jankovićev častni meščan s krvavimi rokami?

Mestna občina Ljubljana pod vodstvom župana Zorana Jankovića bo naziv častni meščan podelila Marku Vrhuncu, nekdanjemu šefu kabineta jugoslovanskega komunističnega diktatorja Tita, odgovornega za povojne poboje ter teptanje človekovih pravic in demokratičnih svoboščin. To pa še ni najhuje, saj naj bi bil Vrhunec celo sam vpleten v likvidacije političnih nasprotnikov med vojno. V prvi knjigi Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 v njenem epilogu Kočevski proces in partizanske likvidacije nasprotnikov avtor Stane Kos (njegovo pravo ime je bilo Nikolaj Jeločnik) opisuje, da so partizani leta 1943 po zavzetju Ribnice strpali v zapore vse vidnejše protikomuniste iz trga in okolice. V »sodni komisiji«, ki je odločala o življenju in smrti jetnikov, je bil tudi Marko Vrhunec: »Jetnikov niso zaslišali, ampak Pirkovič je že po vnaprej pripravljenem seznamu, s katerega je bral imena Vrhunc, klical posameznike. Vrhunc jih je potiskal v sosednjo sobo, od koder so jih strpali zvezane v tovornjake in jih vozili na morišče. Streljali so jih na robu treh velikih kraških jam v Jelendolu, nedaleč od Grčaric, tako da so trupla padala v jame. Eden od teh se je rešil. /…/ Izkop umorjenih je pokazal, da so samo iz ribniških zaporov partizani pobili brez zaslišanja in brez ugotovitve krivde 329 Slovencev. Pobitih je bilo še več ljudi tudi po okoliških vaseh.«

Marko Vrhunec nam je potrdil, da je sodeloval v omenjeni vojaški komisiji, njen predsednik je bil Pirkovič, on  pa je v njej mesec in pol deloval kot preiskovalec ter zasliševal jetnike. Zanika, da bi jetnike pošiljal v smrt, ampak naj bi napisal priporočila, koga izmed njih naj povabijo v partizane. Nekateri naj bi nato tudi prešli v partizanske vrste. »Pokojni dr. Tone Ferenc mi je prebral ta zapis, na mizi je imel tudi moje dokumente o zaslišanjih s priporočili, koga naj povabimo v partizane. Vse to je potem zapisal v knjigi Dies irae. Jaz pa sem to opisal v svojem partizanskem dnevniku Srečna mlada generacija (1989) in v zadnji knjigi Krize in vrednote (2013).« Na vprašanje, ali je kot nekdanji šef Titovega kabineta soodgovoren za povojne poboje, odgovarja: »To je brez zveze. Pri Titu sem bil od 1967 do 1973, torej 30 let po koncu vojne. Pišem knjigo o koncu druge svetovne vojne in v njej obsojam povojne poboje.«

Vsaj to ne bo držalo, saj v svojih izjavah vseskozi brani Tita. »On predvsem ni bil noben zločinec. Tito se je v vojnem in povojnem času ravnal po človeških in zavezniških sklepih, da je zločin treba kaznovati. To se je takrat dosledno izvajalo in tudi v tem je bil Tito pravičen,« je dejal v intervjuju za Siol.net. Ob smrti »rdečega klavca« Mitja Ribičiča pa je zapisal: »Po osvoboditvi je kot predan in izkušen borec postal funkcionar Ozne in dobil težko in odgovorno nalogo voditi preiskave vojnih zločinov in narodnega izdajstva domobrancev, ki so jih obravnavala vojaška in civilna sodišča.« Obtožnica zoper Ribičiča se mu je zdela »težka in nepopravljiva krivica«. Nikoli pa se mu ni zdelo krivično, da zaradi množičnih zločinov ni nikoli nihče odgovarjal.