Janković v Sloveniji nima velikih možnosti

Uspeh Boruta Pahorja je v veliki meri posledica dobrega piarja, ki si zdaj domišlja, da lahko spet naredi nekoga, ki bo zmagal na volitvah, meni dr. Žiga Turk, nekdanji minister Janševe vlade in član skupine GremoNaVolitve.si. Pobudnik okrogle mize o resetiranju Slovenije, je dosegel, da so o prelomu s sedanjim načinom politike začeli govoriti tudi politiki na vladajoči levici. Meni, da ima leva politična opcija s predčasnimi volitvami možnost, da se znebi vpliva bankrotiranih tranzicijskih omrežij. Veliko bo po njegovem morala storiti tudi SDS, saj je večina volivcev še vedno neopredeljenih, čeprav ne podpirajo več vlade. Prepričan je, da je Zoran Janković kot človek, ki ima rad oblast in denar, pripravljen prevzeti vlado brez volitev. Hkrati pa upa, da ljudje ne bodo več nasedli volilnim potegavščinam z novo politiko.

Koliko podpisov za predčasne volitve ste zbrali do današnjega dne (do četrtka – op. p.)?

Številka gre proti 15 tisoč.

So že kakšni politični odzivi na vašo pobudo? SDS je vložila predlog za spremembo ustave, po kateri bi bilo lažje razpisati predčasne volitve, za kar potrebujejo podporo najmanj 60 poslancev. Je to sploh izvedljivo?

Ta pobuda je konstruktivna, ker skuša najti še en izhod iz zagate, v kateri se je znašla Slovenija. Na neki način smo talec ureditve, ki zelo poudarja stabilnost vlade. V naslednjih letih bo treba najti rešitev, ki bo olajšala pot do predčasnih volitev, ne pa sistem naredila preveč nestabilen.

V pobudi Gremo na volitve ste se združili tako imenovani reseterji in predsednik Zbora za republiko. Dva sta nekdanja ministra desnosredinske vlade, dva nekdanja ministra levosredinske vlade in še dva neoliberalna ekonomista. Kako je nastala ta pobuda?

Eden najlepših dosežkov te pobude je, da v njej odlično sodelujemo ljudje iz treh glavnih evropskih opcij in se v nekaterih bistvenih stvareh strinjamo. Okroglo mizo o resetiranju sem pripravil lani novembra, od takrat naprej smo stalno na zvezi. Tudi Gregorja Viranta sem povabil na prvo okroglo mizo o resetiranju, a je imel druge obveznosti. Veseli me, da se nam je zdaj pridružil. Pobuda za predčasne volitve je nastala spontano. Ne vem, kdo jo je prvi predlagal. Ko so se po trojnem referendumu v koaliciji začeli delati, kot da se ni zgodilo nič, smo se elektronsko spogledali, jo od četrtka na petek oblikovali in v petek popoldne dali na splet.

Videti je, da med nekdanjima ministroma Janševe vlade in nekdanjima ministroma Ropove oziroma Pahorjeve vlade ni velike razlike.

Zdi se mi obetavno, da se o ključnih vprašanjih, o diagnozi stvari, kaj je treba narediti, kako priti do rešitev, vsi strinjamo. Večkrat nas skušajo strpati v predal neke stranke, toda po mojem je zadeva obrnjena: drugi se pridružujejo našim stališčem. Tisto, kar smo resetiranci novembra trdili, da tako ne gre več naprej, je v dobrega pol leta prišlo v večino politične govorice. V tem spoznanju so se nam najprej pridružile opozicijske stranke. Milan Kučan je poskušal voljo po resetiranju politike preusmeriti v ambicijo po rehabilitaciji politike, a ni uspel. Potem je tezo, da tako ne gre več naprej, ponovila Katarina Kresal, po referendumu o malem delu še Zares. Predsednik Türk je besedo resetiranje prevedel v prelom. Zato imam občutek, da se drugi nam pridružujejo, ne da smo mi kak privesek. Osamljeni so ostali v SD, kjer edini vztrajajo pri dosedanjih razmerah. Upam, da bodo na levem polu spoznali, da je imajo zdaj priložnost za to, da se očistijo vseh posebnih interesov, da se prekinejo zveze z omrežji, da se oblikuje levica evropskega socialdemokratskega tipa, ne pa podaljšek tranzicijskih kapitalskih omrežjih in ideološki naslednik socialistične levice.

Kako pogosto se člani te neformalne skupine srečujete oziroma pogovarjate med seboj?

Nekateri večkrat, nekateri manjkrat. Peterica je najbolj komunicirala v zvezi s tem, v kateri gostilni bomo popili in pojedli honorar za članek, ki smo marca objavili v Sobotni prilogi. Potem se je izkazalo, da je pogovor brezpredmeten, ker bi honorar težko zadoščal za eno pošteno večerjo. Smo popolnoma neformalna druščina, imamo telefonske številke drug drugega, imamo elektronske naslove, sem in tja se srečamo. S Pezdirjem sva pisala Vizijo 20 + 20, konstruktivne pripombe smo dobili tudi od Janeza Šušteršiča, Franceta Bučarja in Petra Kraljiča. Odprto razmišljanje o prihodnosti je starejše od te akcije. Zadaj je resna politična analiza in ne kak populizem, kot nam včasih očitajo.

Zdi se, da se vendarle vsi ne strinjate v pogledu na prihodnost. Rado Pezdir je izjavil, da ne Janša ne Pahor nista prava kandidata za premierja. Kako to komentirate?

Zdaj se poskuša ustvariti vtis, da so bile kar vse vlade slabe. Razlika med Pahorjevo in Janševo vlado je očitna: pod Janšo koalicija ni razpadla, ni se ukvarjala sama s sabo, lovili smo Evropo, ne pa nabirali zaostanka, napredovali na lestvicah prijaznosti gospodarskega okolja, zelo dobro smo predsedovali EU in bili tam spoštovani. V Sloveniji imamo veliko usedline iz časov, ko so nas prepričevali, da je samoupravni socializem najvišja oblika demokracije ter da je nestrankarski sistem presegel stranke in prepire med levico in desnico. Slovenci še vedno radi ugriznejo v parole: ne levo ne desno, brez prepirov, nekaj tretjega, kjer bi bili vsi enakega mnenja. Churchill je rekel, da je demokracija najslabša oblika vladanja, razen vseh drugih, s katerimi imamo še slabše izkušnje. V demokraciji izbiramo med ponudbo, ki je na političnem trgu.

VEČ V TISKANI IZDAJI