Raje zahteva kot prosi. Prepričan je, da se bo 60 milijonov evrov, ki bi jih morala Ljubljana po njegovem trdnem prepričanju »dobiti že včeraj« in zaradi katerih se je občina odločila za vložitev tožbe proti državi, znašlo v mestnem proračunu Ljubljane že v začetku prihodnjega leta. Tako naj bi mu obljubili predstavniki strank SD, SDS, LDS, in prav zato jim je Zoran Janković skupaj s poslovnežem Jocom Pečečnikom pripravil povolilno zabavo brez soglasja policije. Na njej so sredi Prešernovega trga v Ljubljani prepevali Hej, brigade in Bandero Rosso ter slavili »zmago demokracije.«
Ali bomo prav zaradi danih obljub, s katerimi bi bile oškodovane vse druge slovenske občine, saj bi ta denar neupravičeno dobila le ena, že tako najbogatejša občina, morali spreminjati celo zakon o financiranju občin, čeprav bo začel veljati šele v začetku prihodnjega leta? »Vsak zakon je seveda mogoče spremeniti z zakonskimi dopolnili, tudi novi zakon o financiranju občin, je pa vprašanje, ali bi to lahko storili do konca leta,« je povedal dr. Miro Cerar s katedre za teorijo in sociologijo prava Pravne fakultete v Ljubljani. »Če bo takšna volja prihodnje vladajoče koalicije, se lahko sprejme tak zakon, seveda pa bi morali ob takšni politični odločitvi resno razmisliti o tem, koliko bodo z njo prizadete druge občine,« pravi Cerar. Čeprav je Zoran Janković doslej vedno kritično ocenjeval le zakon o financiranju občin, prav na njegovo pobudo pa je odvetniška družba Čeferin predlagani zakon dala celo v ustavno presojo, se je po novem osredotočil na zakon o glavnem mestu. Očitno pričakuje, da bi mu novi koalicijski trojček prav na podlagi tega zakona, ne pa zakona o financiranju občin, lahko zagotovil obljubljeni denar. A tudi s tem, morda zanj in koalicijski trojček, ki se je pri njem zglasil na predvolilni »avdienci,« ne bo šlo zlahka. »Vprašanje je, ali bi bilo financiranje Ljubljane na drugačni podlagi, kot velja za vse občine, pravno dopustno, čeprav ima Ljubljana po zakonu o glavnem mestu poseben status,« opozarja dr. Cerar in dodaja, da gre za zelo občutljivo področje. Prav zato bi morali pravni strokovnjaki ugotoviti, ali je sistemsko dopustno, da se ena, sicer najpomembnejša občina financira drugače kot vse druge občine. »Če že bodo spremembe, potem bi bilo bolj smiselno, če bi se spremenil zakon o financiranju občin,« meni Cerar.Jankovićeva stava za večerjo
Z Zoranom Jankovićem je imel zagotovo največ izkušenj minister za javno upravo dr. Gregor Virant. Njuna pogajanja so bila neuspešna, in to samo zato, ker od skupno kar 81 točk ni bila izpolnjena le ena sama: »Odprto je ostalo financiranje, Janković ni hotel podpisati sporazuma.« Kot nam je povedal Virant, so takrat v pogajanjih pozvali pogajalca, naj natančno ovrednotijo seznam posebnih nalog po zakonu o glavnem mestu, a niso nikoli dobili nobenega seznama: »Dejansko ima glavno mesto enake naloge kot druge mestne občine, le da so v večjem obsegu.« Virant je še omenil, da lahko mesto dobi denar tudi z evropskimi projekti ali prek javno-zasebnega partnerstva; tak primer je gradnja športne dvorane v Stožicah, ki jo sofinancira država.
O izpolnitvi Jankovićeve zahteve, da Ljubljana prihodnje leto dobi obljubljeni denar, kar bi za tri leta, od leta 2005 do 2008, znašalo skupno okoli 200 milijonov evrov, je resno podvomil Peter Sušnik, ljubljanski mestni svetnik SDS in član mestnega odbora za finance. Z Zoranom Jankovićem sta se zato v televizijskem soočenju celo odločila za stavo v obliki večerje (»pet piščančjih beder«, prav toliko jih najraje poje Zoran Janković). »Župan Janković je res poln idej, za vse, kar doslej ni bilo uresničeno, naj bi bilo krivo le to, da ni imel na voljo teh 60 milijonov evrov. Če zakon velja za vse, potem Ljubljana ne more biti izjema, in prav zanima me, kdo bo sprejel takšno odločitev,« se sprašuje Sušnik, ki je imel z Jankovićem doslej že številne neprijetne izkušnje: »Obnaša se absolutno vzvišeno in nesramno, kot da smo vsi na mestnem svetu le zaradi njega. Kadar mu hoče kdo povedati svoje stališče, ga zavrne in se mu posmehuje. Razprave pravzaprav sploh ni, še najmanj pa so dejavni mestni svetniki z njegove liste, ki potrdijo vse njegove pobude. Slabe izkušnje imajo tudi meščani, ki se oglasijo pri njem na tedenskih govorilnih urah; enega izmed njih je z obtožbo, da je prišel iz SDS, čeprav to sploh ni bilo res, vrgel celo iz pisarne.«
Za Sušnika je Janković trgovec, ki vedno pove ceno, zmeraj lahko podjetje naredi ali pa povsem uniči, kar se je dalo razbrati tudi iz nedavnega novinarskega vprašanja za Dnevnik, naslovljenega na Zorana Jankovića, ter tudi v odgovoru. Na vprašanje, ali je kak direktor sposoben priti do njega in mu zagroziti, da ga je pripravljen uničiti, če ne bo tako, kot bo on rekel, je Janković odvrnil: »Naj poskusi (smeh). Ga ni.« Svojo veliko moč pa zna uresničevati ne le tako, da osebno odloča o tem, katero podjetje bo lahko dobilo koncesijo in katero ne, temveč tudi tako, da dodeljuje denar različnim društvom, od športa do kulture, zaradi česar se znajdejo v povsem odvisnem položaju.
VEČ V TISKANI IZDAJI