Sodišče je pritrdilo mnenju komisije, da je Počivalšek kršil zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ker ni odklonil stika z Zemljaričem in ker ga ni prijavil KPK, da ni vpisan v register lobistov. Iz zapisa o lobističnem stiku izhaja, da se je Zemljarič s Počivalškom ter z uslužbenkama ministrstva Evo Štravs Podlogar in Dijano Madžarac sestal kot predstavnik družbe Gorenje Projekt in da je bila tema pogovora Izolski otok.
Počivalšek ga je sprejel dvakrat, prvič 27. julija 2016 in drugič 30. avgusta 2016 (takrat ga je po prihodu z ministrstva v svoj objektiv ujel naš fotograf Primož Lavre, članek v Reporterju pa je spodbudil tudi druge medije, da so poročali o tem dogodku in samem projektu), že pred tem pa je 26. aprila obiskal omenjeni uslužbenki ministrstva in se z njima srečal kot predstavnik družbe Eti-Par.
Pozneje, 4. oktobra 2016, je neimenovana oseba (njeno ime je v sodbi izbrisano) v Zemljaričevem imenu poklicala izolskega podžupana Gregorja Periča (danes poslanca SMC) zaradi organizacije sestanka z županom Igorjem Kolencem. Nato je Zemljarič 21. oktobra 2016 poklical Periča v zvezi z interesom za dogovore in uskladitvijo z občino Izola glede prostorskega načrtovanja na področju ladjedelnice.
Šlo je za turistično preureditev območja vzhodne obale Izole in gradnjo umetnega otoka sredi zaliva, za kar pa Zemljarič ni zbral dovolj denarja in potencialnih investitorjev, zato je potreboval pomoč vlade v obliki poroštva za pridobitev evropskih sredstev. Občina Izola, s katero je pred leti sklenil posebno pogodbo, pa je imela pomisleke, da je projekt prevelik za njih. Projekt je bil vreden kar pol milijarde evrov. Očitno je v tem primeru ostalo zgolj pri klicu, saj podatka o dejanskem srečanju ni.
Vse te stike z Zemljaričem so na ministrstvu in občini Izola prijavili na KPK, problem pa je v tem, da na ministrstvu niso preverili, ali je vpisan v register lobistov, prav tako tudi ne, ali ima ustrezno pooblastilo za predstavljanje podjetij. Izjema bi bila, če bi predstavljal svoje podjetje, a Gorenje Projekt ni njegovo podjetje, prav tako ni zastopnik podjetja Eti-Par, čeprav je bil do izbrisa podjetja iz registra njegov polovični solastnik.
Zdravko Počivalšek je Janeza Zemljariča sprejel dvakrat, prvič 27. julija 2016 in drugič 30. avgusta 2016.
V poznejših postopkih KPK je Zemljarič trdil, da je predstavljal družbo Urbana prenova Izola, katere zakoniti zastopnik je, vendar pa je KPK upoštevala zapisnik ministrstva za gospodarstvo. Zemljarič je namreč na prvem sestanku na ministrstvu izročil vizitko podjetja Eti-Par, na drugega pa je prišel z mapo podjetja Gorenje Projekt.
Na ministrstvu so Zemljariču dovolili predstavitev projekta, hkrati so mu pojasnili, da ministrstvo nima pristojnosti odločanja glede financiranja oziroma uporabe evropskih sredstev. Prav tako so navedli, da od Zemljariča niso posebej zahtevali identifikacije, ker je bil navzočim znan.
Pozneje se je Počivalšek skliceval na to, da bi morala komisija verjeti navedbam Zemljariča, da jih je obiskal kot zakoniti zastopnik družbe Urbana prenova Izole, čeprav so na ministrstvu zapisali, da je predstavljal podjetji Gorenje Projekt in Eti-Par. Prav tako so ga na sodišču zavrnili, ko je v tožbi zatrjeval, da bi mu morali v KPK omogočiti sodelovanje pri zaslišanju in podaji izjave Zemljariča.
Sodišče je v sodbi še opozorilo na pomen protikorupcijske zakonodaje, ki od leta 2010 določa dolžnost registracije lobistov, njihove pravice in obveznosti, nadzor nad njihovim delom in sankcije za kršitve pri lobiranju v skladu z dokumenti in usmeritvami EU.
Namen zakonodajalca je »urediti področje lobiranja pregledno in tako preprečevati zlorabe in podkupovanja, torej nezaželene vzorce obnašanja lobistov in lobiranih, ker nevarnost korupcije, ki z nepreglednim oziroma skritim sistemom lobiranja in kupovanja odločitev ogroža delovanje političnih sistemov, spodbuja vse več demokratičnih sistemom, da normirajo delovanje lobijev in lobiranja.«
