Znani psihiater in psihoterapevt pravi, kako moramo sedanji vladi dati čas, da so bile prej kadrovske zamenjave, zdaj pa naj bi se zadeve uredile. Če dušeslovci ne vidijo problemov, kako jih bodo drugi. Kako naj bi torej pogovori pri predsedniku načeli realne probleme, če se lahko pogovarjamo o marsičem, le o bistvenem ne. Kako bi sicer udeleženec v pogovoru na TV na vprašanje o preteklosti rekel, da se moramo ukvarjati s prihodnostjo, ko je vendar jasno, da brez razčiščene preteklosti ne človek ne skupnost nimata prihodnosti. In to ostaja nedorečeni prepad naše družbe. Švicarji dajo nekaj nase, držijo skupaj in cenijo svoje temelje. Pri nas pa jih je veliko pripravljenih državo prodajati tujim interesom v imenu nacionalnega interesa brez skrbi za prihodnost vseh. Zato je naša govorica pohabljena in nas lahko premetenci vlečejo za nos ali nas peljejo žejne čez vodo, kot potrjujejo scenariji sedanje politike. Ni čuda, da imajo mnogi občutek, da ne živimo v pravem svetu.
Imeli smo vlado reforme, zamenjala pa jo je vlada obljub in tihih kadrovskih cunamijev brez novinarskega pompa. Verjetno je to mogoče samo pri nas, podobno kot si medicinska sestra, ki se je zvečer »zažurirala«, dovoli prositi kolegico samohranilko z otrokom, naj jo drugi dan zamenja v službi. Ker je te poljubnosti pri nas vse preveč, je težko poimenovati stvari s pravim imenom. Prejšnja vlada nam je govorila o odrekanju, postavljala standarde vzdržnega gospodarjenja, zategovanja pasu na javnem področju, a bila deležna zmerjanja, blatenja, sovražnosti medijev in javnosti. Sedanja ne ve ne kod ne kam, a naj bi bilo vse »pod nadzorom«, čeprav nihče ne ve, kdo pije, le plačevali bomo vsi. Prej smo imeli kulturo strahu, zdaj imamo strašljivo zaroto molka. Ni čuda, da se razmišljujoči sprašujejo, kam plovemo, le da medijska in politična tehnologija vse drži pod preprogo.
So imeli besedo na forumu mladi, ki brezupno iščejo vključitev (službo), in tisti, ki kritično razmišljajo o tej družbi, a jim nihče ne prisluhne in da besede? Se je kdo vprašal o štirih tisočih Slovencev, ki so v zadnjem času šli iskat delo v tujino, ker ni na vidiku potrebnih reform? Mlada intelektualka, ki je že bila v Avstraliji, bo šla raje nazaj, čeprav ima tu zagotovljeno službo: Zame in za otroke je tam bolj obetavno. Ne vem, ali so se o teh pasteh in labirintih Slovenije pogovarjali strokovnjaki na Brdu. Tudi ne vem, ali so kaj rekli o privilegijih, ki jih po političnih, medijskih in drugih kanalih uveljavljajo »ta pravi«. In koliko je v Sloveniji ljudi, ki bi lahko dali prostor mlajšim, ko je toliko govora o zapuščanju preteklosti in usmeritvi v prihodnost. Kdo pa je naša prihodnost, če ne mladi in sveži kadri! A kako naj vstopijo, če vplivne vzvode in »fevde« trdno držijo »preizkušeni« iz preteklosti brez misli na opevano prihodnost. V tujini uspeš, če si dober, pri nas, če si povezan; a če želiš delati drugače, potem moraš skozi vihar in ogenj. Tudi normalnost besede pri nas nima teže.
Sprašujem se tudi, ali so se na Brdu ob pokopu Rožmana v domači zemlji vprašali, kako bodo pokopali vse pretekle žrtve in s tem zares opravili s preteklostjo, se spravili z mrtvimi ter tako tudi s seboj in med seboj. In končno: kdaj bomo začutili, da smo vsi ljudje, odvisni med seboj in potrebni drug drugega ter si bomo z vsaj malo empatije omogočili življenje in preživetje in tako prihodnjim rodovom, kar je lokalni, pa tudi globalni problem. Sartre je zatrdil, da tam, kjer je bližnji, ne morem biti jaz, zato me drugi zanika. Levinas pa je dodal: Obličje (obraz) drugega je merilo moje človeškosti. V zgodovino ne bodo šli tisti, ki so odrinili in ugonobili druge, pač pa oni, ki so za druge dali največ, kar so imeli, svoje srce (in z njim vse drugo), kot je rečeno za Janeza Ev. Kreka. O tem trajnem merilu bi se bilo treba dogovoriti na sestankih, kot je bil na Brdu, potem bodo stekle tudi druge reforme, če je med nami še kaj pripravljenosti na sodelovanje – da bo med nami manj strahov in več upanja, seveda tudi manj revnih in zapuščenih.