"Če imamo kljub zelo velikemu številu sodnikov na število prebivalcev tako dolgotrajne postopke in z nepredvidljivim izidom, ima to slabe učinke na zaupanje v pravo in na pravno predvidljivost," opozarja Zobec.
Meni, da je težava predvsem v prevladujoči miselni rigidnosti sodstva, v korporativizmu in kolektivizaciji sodniške zavesti, skratka v kompaktnosti sodniške misli. Po njegovih besedah je premalo svobodne in ustvarjalne sodniške miselnosti, med sodniki je premalo poguma in individualizma, preveč je podrejanja kolektivnemu duhu.
Sodstvo po njegovih besedah formalno uživa dokajšnjo avtonomijo. Drugo pa je vprašanje, kako je z notranjo avtonomijo. Prav zaradi zaprtosti sodstva in s tem povezano korporativistično miselnostjo je, kot pravi, lahko ogrožena notranja avtonomija posameznega sodnika. "Od sodnika se pri nas pričakuje, da 'diha' z duhom večine − če ne, bo prej ali slej naletel na težave," opozarja.
Ugotavlja tudi, da je tranzicija v sodstvu zelo počasna. Pri nas ni bilo lustracije − kot je bila v vzhodnem delu Nemčije, kjer so zamenjali večino sodnikov. Učinkovitost njihovega pravnega reda ni primerljiva z našo. Neučinkovit pravni red pa je tisto, zaradi česar Slovenija pada in izgublja, pravi.
Pri tem opozarja, da če je sodna praksa nejasna, nekonsistentna, divergentna in poljubna, spore generira. V pravdo se bo potem spustil tudi tisti, ki ve, da nima prav, ker si pač misli, da mu bo s takšnim ali drugačnim manipuliranjem na koncu morda celo uspelo.
Meni, da je malo verjetno, da bi se v Sloveniji dogajali montirani politični procesi. Kvečjemu bi lahko govorili o določeni naklonjenosti kakega sodnika, ki niti ni nujno izraz kake zavestne pristranosti, ampak prilagajanje pričakovanjem nosilcev družbene moči zunaj sodstva pa tudi v sodstvu samem. Ne izključuje niti določenih prikritih in posrednih poskusov vplivanja, ki pa strokovno, poklicno in osebnostno trdnemu sodniku ne bodo prišli do živega.
"Da pa bi šlo za celotno vertikalo, da bi kar vse instance 'nasedle' nekim skonstruiranim, montiranim argumentom, ki bi bili povsem v nasprotju s pravom, v to ne verjamem. Tudi če vse odpove, je na koncu še vedno ustavno sodišče, na katerega, to mi lahko verjamete, nihče ne more vplivati," pravi Zobec.
Pri izbrisanih se mu zdi problematično, da se njihov položaj izrablja v politične namene. Manipulacija s človekovimi pravicami je po njegovih besedah tudi uporaba (zloraba) žrtev povojnih pobojev in vseh žrtev komunističnega nasilja za dosego političnih ciljev.
Glede zapisa sodnice Vesne Bergant Rakočević v Pravni praksi pa se strinja, da ima sodnik svobodo izražanja. Ima pa ta svoboda svoje meje. Neha se tam, ko komentar preide na posamezne zadeve, ki so še v sojenju, še posebej če prihajajo v sojenje na sodišče, na katerem je komentator sodnik - ne glede na to na katerem oddelku.