Bliža se konec politične kariere Boruta Pahorja. Začel jo je v drugi polovici osemdesetih letih v centralnem komiteju slovenske partije. Kot mi je dajal v pogovoru pred zadnjimi volitvami, je bil »uradnik v aparatu«. Zajahal je na napačnega konja, ki je kmalu klecnil, še prej pa desetletja množično kratil človekove pravice. A ni ga zamenjal in zajahal drugega. Kot bi dejal Ivo Hvalica, nekdanji član SDS: to je bila moja prva in edina stranka. V dobrem in slabem je vztrajal pri naslednicah zveze komunistov: od Stranke demokratične prenove do Združene liste in Socialnih demokratov.
Mediji so, v Družini komentira Ivan Štuhec, dolgo složno gradili všečno podobo mladega simpatičnega politika. Nikoli nobene kritičnosti in distance do njegove osebe, nikoli nobenega načrtnega odkrivanja njegovih osebnih slabosti. Na javnomnenjskih lestvicah je bil vedno pri vrhu ali kar na njem, vse do zmagovitih volitev. Isti, ki so ga kovali v nebo, ga zdaj potiskajo v pekel. No, resnici na ljubo, Pahor vendarle v levičarskih krogih ni veljal za optimalno izbiro. Ves čas se je moral ukvarjati z dvomi o svoji kompetenci in jih je tako le še utrjeval. Bil je ujetnik samodokazovanja in samopotrjevanja. To Janezu Drnovšku in soimenjaku Janši ni bilo treba.»Če ne bi bil prepričan, da sem sposoben opravljati tako zahtevno delo, se zanj ne bi potegoval. To je preveč odgovorno delo, da bi se prepuščal čustvenemu zanosu,« nam je govoril konec junija, neko vročo sredo zgodaj popoldne na sedežu takrat veliko obetajoče stranke na Levstikovi. To o čustvenem zanosu se sliši simptomatično. Zavedal se je, da ima z njegovim obvladovanjem nekaj težav. V polnosti so se razkrile na najbolj zahtevnem položaju vodenja izvršne oblasti. Bodimo konkretni. Kot največji uspeh mu tudi nekateri nasprotniki pripisujejo arbitražni sporazum s Hrvaško. Dosežen je bil v popolnem čustvenem zanosu, kar zadošča za utemeljen dvom o njegovem pogajalskem dosežku.
Pred dnevi je v družbi s hrvaško premierko Kosorjevo v navalu strasti v Gospiću naokrog pošiljal poljubčke in govoril, kako bo Slovenija prva »priznala« Hrvaško kot novo članico EU. Medtem mu je »uspelo« s pozicije člana EU suspendirati maloobmejni SOPS. A to nikogar v prepirljivi koalicijski združbi ne zanima.