Ustavne sodnike vlada in državni zbor nista prepričali, da bi zadržanjem izvrševanja zakona o investicijah v Slovensko prišlo do težko popravljivih posledic. Nasprotno, do hujših škodljivih posledic bi po mnenju sodnikov prišlo, če bi se sklepale pogodbe, ki temeljile na protiustavnem predpisu - imele bi tudi negativne obligacijske posledice.
Ustavni sodnikov bodo torej absolutno prednostno tehtali (kar do zdaj še niso) med ustavno pravico do referenduma in ustavno določbo, da referenduma ni dopustno razpisati, kot pravi ustava, tudi »o zakonih, o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave naravnih nesreč«.
Eno od ključnih vprašanj pri presojanju bodo finančne obveznosti za proračun. Obrambno ministrstvo utemeljuje potrebno po takšnem večletnem financiranju z omogočanjem sklepanja pogodb za nabavo vojaške opreme in oborožitve za več let. A naj to, kot smo izvedeli, ne bilo nujno; pod posebnimi pogoji je vedno mogoče sklepati večletne pogodbe. Vsaj tako je na vladi ne tako dolgo nazaj morebitno zadrege s tem tolmačil nekdanji finančni minister Andrej Bertoncelj. To bi utegnila biti najšibkejša točka tistih, ki so prepričani, da referendum zoper zakon po ustavi ni dopusten. A odločili bodo seveda ustavni sodniki.
Na ministrstvu za obrambo imajo začasno zadrževanje zakona za nesorazmerno, ker lahko »bistveno zamakne dobavo specifičnih vojaških zmogljivosti, ki bi jih morala Slovenija zgraditi že davno.« Pri tem omenjajo možnost ustavljenega postopek nakupa transportnega letala, ki je že v sklepni fazi.
Vojska mora vedeti, na koliko denarja lahko računa
Zakaj se je vlada oziroma obrambni minister Matej Tonin odločil za takšen način zagotavljanja denarja za investicije? Rebalans je sprejet za eno leto, proračuni se navadno sprejemajo za dve leti, Slovenska vojska pa potrebuje stabilnost, saj le tako lahko dolgoročno načrtuje razvoj in investicije, nam je dejal minister lani spomladi. Če se danes odločimo denimo za nakup orožja, bo to dobavljeno šele čez dve ali tri leta. To je bil razlog, da pripravijo zakon o strateških investicijah v obrambi. Slovenska vojska mora vedeti, na koliko denarja lahko računa v tem obdobju. Le tako lahko načrtovano tudi dejansko izvede, je pojasnjeval Tonin.
780 milijonov evrov se Slovenski vojski za njen razvoj in varnost vojakov po tem zakonu namenja med letoma 2021 in 2026. Od tega gre 408 milijonov evrov oblikovanju srednje bataljonske bojne skupine.
Po starih poteh TRP-ov
Obrambni minister pravzaprav ni šel po novi poti, temveč je krenil kar po starih poteh zakonov o izvajanju temeljnih razvojnih programov Slovenske vojske – krajše so bili poimenovani TRP. Prvi je veljal za obdobje med letoma 1994 in 2007, težak pa je bil nekaj več kot milijardo nemških mark. Leta 2001 je bil zakon dopolnjen z dodatnimi 293 milijoni evrov, zadnji TRP pa je veljal za obdobje 2008 do 2015. Doživel je precej klavrno usodo, realizirana sta bila le dva projekta, lahko izvidniško vozilo NRKBO ter radarji srednjega dosega, ter delno projekt srednje kolesnih oklepnih vozil patria. Od pogodbeno določenih 135 patrij je bilo kupljenih le 30 oklepnikov. Menda ima vsako v povprečju le okoli tri tisoč prevoženih kilometrov.
Tudi resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske iz leta 2010 je ostala bolj ali manj le mrtva črka na papirju. Teh z zakonom predvidenih 780 milijonov evrov je, kot pravi načelnik generalštaba brigadir Robert Glavaš, poplačilo za nazaj. Ko je konec 2008 udarila kriza, so že naslednje leto iz proračuna »pobrali« več kot sto milijonov evrov iz namensko postavke za investicije, denar pa prelili v redni proračun. Ko je takratni predsednik vlade Borut Pahor varčeval na kavicah, je 105 milijonov evrov vzel ministrstvu za obrambo, ki ga je takrat vodila njegova ministrica Ljubica Jelušič.