Revija Reporter
Slovenija

Izgubljene iluzije protestnikov: proti vsem, a za kaj?

Ivan Puc

14. dec. 2012 6:01 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Tudi velika večina protestnikov ve, da se na ulicah ne reši ničesar. Toda kdo bo artikuliral njihovo voljo oziroma še natančneje: kakšne so sploh njihove zahteve, ko bodo »povedali svoje«. Si bodo njihove frustracije prilastili tisti, ki imajo na voljo več zmogljivosti pri oblikovanju javne razprave, to je dominantni mediji in drugi akterji kulturne hegemonije, ki so že do zdaj prst upirali v vlado. A ne le v vlado, tudi v tržno gospodarstvo in druge demokratične postulate.

V časnikih se nizajo napovedi, da je Kanglerjev odhod šele začetek podiranja domin in da se jih ni malo, ki se jim »zdaj tresejo hlače«, kot so zapisali v uvodniku Dela. Dnevnik ne bi mogel biti na naslovnici bolj zgovoren: Janša se boji Kanglerjeve usode. Tudi Večer ni zaostal in po odstopu mariborskega župana napoveduje možnost domino efekta, to je »pošteno prestrašilo politično elito«.

Mediji tako spodbujajo izsiljene odstope politikov in padec vlade. Ti bodo toliko bolj »utemeljeni«, če bodo podkrepljeni z nasiljem, ki ga sicer obsojamo, a hitro zanj najdemo razloge v »strukturnem nasilju države«. Mladina je to odkrito pokazala z naslovnico in napisom: Koliko krvi bo še treba, da se zgodijo spremembe.

VEČ V TISKANI IZDAJI