Komentator Marko Crnkovič je znan po izjavi, da raje piše, kot misli. Njegov primitivizem ga bo stal štiri evrske tisočake, če bo sodbi okrožnega sodišča pritrdilo tudi višje sodišče.
V komentarju na spletni strani Siol.net je namreč novinarko Svetlano Vasović Mekina označil za »poveljnico srbske pete kolone v slovenskih medijih«, zaradi česar je ta njega in družbo Telekom kot lastnika spletnega portala tožila zaradi razžalitve. Nato jo je v komentarju v Dnevniku označil še za »kverulantsko kvizlinginjo«, in to je postalo dodatek k omenjeni tožbi zaradi razžalitve. Tudi naknadna Crnkovićeva zgražanja zaradi tožbe mu niso pomagala. Po treh letih pravdanja je ljubljansko okrožno sodišče potrdilo začasno odredbo, po kateri je moral Crnković žaljivi blog vključno z vsemi komentarji odstraniti iz strežnika, poleg tega bosta morala on in Telekom Vasovićevi nerazdelno plačati 4.000 evrov odškodnine; z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. oktobra 2008 dalje v 15 dneh in pod izvršbo.
Žaljivi blog Od Šurle do Mekine, ki je sprožil tožbo Svetlane Vasović Mekina, je Crnkovič napisal 22. februarja 2008. Novinarko srbske Politike je omenil v kontekstu zapleta na Dnevniku, zaradi katerega so odpustili njenega moža, ki zdaj zaradi tega toži to medijsko hišo. Mimogrede, delovno sodišče je na prvi stopnji Mekini že ugodilo in naložilo Dnevniku, da mu vrne službo in mu izplača vse plače za nazaj, vendar se je ta medijska hiša na sodbo pritožila in zdaj mora o tem odločiti še drugostopenjsko sodišče. Kot je znano, so Mekino odpustili zaradi poročila o zabeležki sestanka med ameriškim in slovenskim zunanjim ministrstvom, na katerem so se pogovarjali o napovedani razglasitvi neodvisnosti Kosova. Ker sta poročilo o tem sočasno objavila Dnevnik in Politika, so Mekino kot urednika zunanjepolitične redakcije obtožili, da je dal dokument svoji ženi in s tem povzročil poslovno škodo Dnevniku. Crnkovič se je postavil na stran svojega »pogodbenega plačnika« (Dnevnik) in za Vasovićevo zapisal, da je nastopila v trojni vlogi: »najprej kot žena Igorja Mekine, drugič kot dopisnica beograjske Politike iz Ljubljane in tretjič še kot poveljnica srbske pete kolone v slovenskih medijih.«
V istem blogu je, kot je iz naslova razvidno, obračunal tudi z nekdanjim v. d. odgovornega urednika Maga Silvestrom Šurlo, ki so ga proti njegovi volji premestili na Delov brezplačnik Total tedna. Prav tako tudi s piscem teh vrstic, ki sem takrat kot zastopnik novinarjev Maga protestiral najprej proti zamenjavi in nato tudi zaradi premestitve. Še več, Mekino, Šurlo in mene je Crnkovič označil za pokvarjence, zaradi česar bi nas moralo biti sram: »Za kaj takega ni dovolj biti pretenciozen in prebrisan. Zato moraš biti pokvarjen do konca.« Motilo ga je, da je težko zadnje čase premestiti, zamenjati ali odpustiti novinarja ali urednika, pri čemer pa, zanimivo, sploh ni omenil primerov, zaradi katerih je nastala peticija 571 novinarjev proti Janševi vladi. Zmotilo pa ga je očitno to, da smo na te probleme opozorili novinarji Maga, a smo očitke uperili proti tajkunu Bošku Šrotu in njegovim izvajalcem v časopisni družbi Delo.
Crnkovič je zapisal, da Šurla ni bil kader, ki ga ne bi mogli pogrešati, ter da nadzornikom (ASK in Stojan Zdolšek) ne odreka pravice do zamenjave oziroma imenovanja drugega urednika (Vesa Stojanova): »Šurlo so pač zamenjali – so what?« V nadaljevanju je Šurli očital, da se »krčevito oklepa odvzetega položaja in pri tem rohni po medijskih in političnih krogih kot kak pijanec, ki mu v lokalu nočejo postreči pijače.«
Nato je nama s Šurlo očital, da sva šla čez vse meje, ker sva alarmirala cehovske institucije, šla k zdravniku zaradi domnevnega psihičnega trpljenja in zatožila delodajalca politični stranki SDS ... Dejansko sem zaradi mobinga poiskal zdravniško pomoč zgolj pisec teh vrstic in se zaradi tega tudi precej časa zdravil ter o tem obvestil varuhinjo človekovih pravic in vse člane te parlamentarne komisije, a se očitno Crnkoviču ni zdelo vredno preveriti vseh dejstev. Raje se je norčeval iz moje bolezni in dodal: »V vsakem primeru pa sem prepričan, da s takšno reputacijo, kot sta si jo zdaj naredila, Šurla in Kršinar za seboj rušita vse mostove in da ne boste več dobila službe kje drugje kot pri publikaciji, ki je še za par stopničk nižje od Demokracije!«
Nekdanji novinarji Maga, med njimi Šurla in podpisani Kršinar, smo prostovoljno zapustili Delo in se zaposlili pri novi reviji Reporter, potem ko smo našli založnika zanjo. Marko Crnkovič pa se je v devetdesetih proslavil kot zadnji urednik Razgledov, torej je bil njihov grobar, nato se je svaljkal kot pogodbeni komentator različnih medijev: Siola, Žurnala, Dnevnika, nazadnje pa se je vrnil na Delo, potem ko mu več kot deset let ni uspelo ustanoviti dolgo napovedovanega dnevnika Čas. Z Delom ima sklenjeni dve pogodbi, vsaka je težka 2000 evrov bruto: eno za kolumne v Sobotni prilogi in drugo za spletno Delo.si. Torej se je sam izkazal kot petokolonaš – Pivovarne Laško. Če je lahko koga sram, bi moralo biti njega. Ampak primitivci ne poznajo ne občutka sramu, niti se niso za svoje ravnanje sposobni opravičiti drugim.