Deviacija je bila udbovska obdelava, v kateri so spremljali pisce družbenokritičnih prispevkov v Mladini, Tribuni in drugih mladinskih in študentskih časopisih. Med njimi je bil tudi Igor Bavčar, ki je konec sedemdesetih letih kot odgovorni urednik Tribune pisal slavospeve revoluciji, nato je prevzel založbo Krt (Knjižnice revolucionarne teorije) in za tem Časopis za kritiko znanost.
Od leta 1981 do 1984 je bil tudi član predsedstva republiške konference ZSMS (mladinske organizacije), sprva kot vodja centra za informiranje in propagando, potem pa kot vodja marksističnega centra. Leta 1985 se je zaposlil na takratni krovni organizaciji SZDL kot vodja kabineta podpredsednika.
Nekdanja SDV ga prvič omenja v povezavi s kongresom ZSMS 1984 v Novem mestu, kjer je udbovce zmotilo to, da so si mladinci želeli izvornega »utopičnega« socializma, ker obstoječi ni bil pravi. Glavno vlogo sta odigrala Igor Bavčar in Srečo Kirn, pri čemer so Bavčarjevo ime napačno zapisali: »Glede na strukturo teksta ni mogoče spregledati dveh avtorjev – oblikovalcev ključnih usmeritev (Baučar in Kirn), ki sta se v celoti zgledovala po Leninovi frazi, ki je bila mobilizacijska in revolucionarna v posebnih zgodovinskih okoliščinah ruskega proletariata, in stopnji njegove zavesti kot subjekta revolucionarne akcije (npr. Kaj storiti?; Nič se ne da doseči brez boja!; Kje začeti?«
Na kongresu dve leti pozneje v Krškem, ko so za predsednika ZSMS izvolili Toneta Anderliča, postane mladinska organizacija skorajda opozicija vladajoči komunistični partiji, saj pod okriljem mladincev dobijo zatočišče mirovna gibanja, mali podjetniki in ekologi.
Skupaj z mladinsko organizacijo in alternativnimi gibanji se je razvijal tudi Bavčar, ki je z Janezom Janšo obiskoval Staneta Kavčiča, liberalno usmerjenega nekdanjega predsednika izvršnega sveta (vlade), ki so ga leta 1972 odstavile »zdrave sile« pod vodstvom Franceta Popita. Po objavi intervjuja s Kavčičem je Bavčar v Mladini kritiziral Kavčičeve politične eksekutorje in s tem jezil partijski vrh.
Leto dni po Kavčičevi smrti (marec 1987) pa sta Janša in Bavčar objavila (marec 1988) Dnevnik in spomine Staneta Kavčiča. Skrivne zapiske je hranil Niko Kavčič, nekdanji visoki udbovec, ki se je prav tako znašel v zatonu, nato jih je pretipkala njegova žena, zatem pa jih je izročil Bavčarju in Janši, da bi jih objavila.
Čeprav je Udba njihovo početje zelo pozorno spremljala, partijski vrh, ki ga je takrat že vodil Milan Kučan, izida knjige ni preprečil. Kavčič je namreč v svojih spominih obračunal s starimi partijci, medtem ko je Kučana hvalil kot perspektivnega mladega politika. Knjiga je zato koristila Kučanovi nadaljnji politični karieri.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
