»Toliko anonimnežev ni premogel še noben sklic parlamenta, kar demantira prepričanje o potrebnosti novih obrazov. Ti novi obrazi v slovenskem parlamentu niso povedali praktično nič, po čemer bi si jih lahko zapomnili.«
Po njegovem so pri tem izjema zlasti poslanci Združene levice, seveda v tehnološkem in ne ideološkem smislu. Hvalica z malo napora zna navesti vseh njihovih šest imen. Ne more jim odreči spretnosti, še posebej Luki Mescu, na smeh mu gre ob njegovem govorjenje o demokratičnem socializmu; tako neposredno potrjuje, da prejšnji socializem ni bil demokratičen.
Niti približno mu ni poznana polovica poslancev SMC. Razočarala ga je njihova vodja Simona Kustec Lipicer. »Retorično je sicer še kar okretna, ne zmanjka ji besed, vendar ne odgovarja vsebinsko na zastavljena vprašanja. Ne posluša, vnaprej ima pripravljene šablonske odgovore in si pomaga s floskulami. Nastopi vodje vladajoče poslanske skupine bi vendar morali izkazovati višjo politično raven razmišljanja.«
Poslancem SDS Hvalica, nekdaj tudi podpredsednik te stranke, prizna prizadevnost in glasnost, vendar se sprašuje, koliko so njihovi nastopi kredibilni. »Poslanci, ki bi lahko in morali povedati kaj več, niso dovolj izrabljeni. Posebej naj omenim Anžeta Logarja, Marka Pogačnika in Franca Breznika. Premorejo kar precej karizme in verodostojnosti.« Razočarale so ga poslanke. Na primer Anji Bah Žibert ne oporeka retoričnih spretnosti, vendar z apriornim negativističnem pristopom prav pri vsaki zadevi deluje preveč odbijajoče. »Manjka ji kak šaljiv vložek, s katerim bi omehčala trd opozicijski nastop.«
Pri Novi Sloveniji je opozoril na vodjo poslancev Mateja Tonina, ki je izkazal s širokim političnim obzorjem. Od poslancev SD pozna le »stara« Matjaža Hana in Janka Vebra. Kaj pa Desus in njegov vodja poslancev? »Franc Jurša? To je krajevna skupnost Zgornji Kašelj.« Poizkusili smo z omembo Uroša Prikla, na katerega se, tako je slišati med poznavalci, zanese predsednik upokojenske stranke Karl Erjavec. Hvalica o njem ni vedel nič: »Očitno ga nisem zaznal. To pa je dovolj zgovorno!« Bolje pozna in ceni njihovo novo poslansko pridobitev, odstopljeno ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar.
Najbolj bleda figura Desusa v njegovih očeh je njen naslednik Tone Peršak. Če bi ga kdo pred dvajsetimi leti vprašal, kdo od devetdesetih poslancev bi bil lahko kdaj minister, bi Peršaka omenil kot sedeminosemdesetega. »Ko je Peršak kandidiral za ministra, je bil pred poslanci na zaslišanju opozorjen, da je bil na začetku politične poti demosovec.‘Res je,’ je priznal, ‘a sem bil bolj levo.’ Z njim sem imel v preiskovalni komisiji (glede zadeve Hit, op. a.) kar precej težav. No, mogoče je bil res bolj levo in še kaj več.«