Najprej mi je vzelo sapo njeno »poznavanje« zgodovine. Povedala je: »Domobranski emigranti so se smeli vrniti v Slovenijo. Namesto, da bi se vrnili s sklonjeno glavo, so začeli s sovražnim govorom. Namesto, da bi bili vsaj tiho, so začeli pljuvati po partizanstvu. In ta sovražni govor danes nadaljujejo domobranske ličinke.« Ko se zavem, da ljudje to na široko berejo, začnem razumeti, zakaj je pri nas toliko indoktriniranih ljudi.
O Slovencih je povedala: »Slovencelj je beseda za butastega Slovenca. Butelj se ne more imeti za butlja, ker sploh ne ve, kaj to pomeni, ker je pač butelj. Torej je Slovencelj. Balkanska kultura je mnogo višja od slovenske kulture. Vsak Bosanec ve, kaj je sevdah. Koliko Slovencev sploh pozna kakšno ljudsko balado? Ne poznajo, poznajo samo gojzarsko muziko.«
Še posebej se je razgovorila o veri in Cerkvi: »Mati vidi svojega otroka v tisti ministrantski srajčki, ne vidi pa, kaj se dogaja v zakristiji … Čudim se, koliko staršev še vedno pošiljajo svoje otroke v župnišče; pošiljajo jih v sluzaste roke prekletega smrdljivega farja. Lastne otroke polagajo zločincu v roke…Vedno sem razburjena, ko se spomnim na to klerikalizacijo Slovenije, ki se je začela v Demosovih časih. Cerkev je dobila premoženje, ki ga je ukradla slovenskemu narodu. Ima polno rit vsega, pa jim še ni dosti… So stvari, ki jih je treba sovražiti. Katoliška cerkev v Sloveniji je nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim, kot svojo državljansko dolžnost.«
Seveda ni mogla mimo že kar fanatičnega sovraštva do Janeza Janše: »Ne želim, da vlada kakšen Janša. Vemo kaj Janša je. Je konvertit (spreobrnjenec, op. I.A.S.). V prejšnjem sistemu je bil rdeč kot pesa, potem se je klerikaliziral. To vemo vsi. Janša in njegovi že spet kokodakajo. Janković je absolutni (in ne relativni) zmagovalec, Janša pa je absolutni poraženec. Kaj vse meče ven Cukjati, pa ta predsednica klerikalne stranke; to pa so sovražni govori. Sicer pa to ni Nova Slovenija, to je klerikalna stranka… Kako je (sveta) Marija zanosila, bo že kakšen Štuhec pojasnil.«
Prvo kar bralec lahko pove je, da naša najbolj pisoča literarna osebnost v Sloveniji (ima nad 300 objavljenih del) nima dlake na jeziku. To jo dela kontroverzno, drugačno, tudi navihano, pa spet mladostno, jezno, naveličano. Svoje sovražne govore opravičuje z mislijo, da je nekatere stvari pač treba sovražiti, saj le iz grdega lahko nastane kaj lepega.
No, takemu videnju »kulturnice« bi veljalo v manjšem delu pritrditi. Nikakor pa to ne velja za povsem zlagano oceno tranzicijske levice, in sicer: Makarovićeva pove javno, kar misli. Ne napada nikogar, ne žali nikogar, se ne spotika v nikogar, ni maščevalna… Skratka, je nekonfliktna oseba, ki živi svoje življenje, v svojem prepričanju. Vsak je upravičen do svojega življenja.
Res je, vsak ima pravico živeti po svoje. Toda tu gre za žalitve namenjene posameznikom, skupinam, ustanovam, skupnostim, naši kulturi, tradiciji in zgodovini naroda. Mi pa kot pridni in ubogljivi državljani takim ljudem podeljujemo najvišja državna priznanja – celo Prešernovo nagrado. In potem pokažemo pravi slovenski karakter: nihče se ne upa oglasiti in reči bobu bob. Celo uradne ustanove, ki so prve poklicane, da se odzovejo, ostajajo skrite v mišnicah. Se mar ne vračamo nazaj v čase, ko smo se z razlogom morali skrivati, tajiti svojo versko prepričanje in poklekati pred »velikim bratom«?
Kot narodnostno zaveden državljan Republike Slovenije se odzivam na skrajno žaljive, poniževalne in hujskaške javne nastope Svetlane Makarović; zaščitnicama človekovih pravic Zdenki Čabašek Travnik in Nataši Pirc Musar pa predlagam, da proti njej začneta ustrezno ukrepati. Prav tako predlagam, da prek javnih medijev redno sporočata potek ukrepanja, saj gre, po mojem mnenju, za širok interes slovenskih državljanov. Namreč, če ste se predstavnici urada varuha človekovih pravic in urada informacijske pooblaščenke na Majerjevo dokaj nedolžno in enkratno pisanje odzvale tako hitro, nimata nobenega razloga tokratni primer »pomesti pod preprogo«, saj je žalitev številčno več, so ostrejše in trajajo dalj časa.
Za konec pa še ena zanimivost: Makarovičeva se z nami norčuje, nas žali in zaničuje, mi pa jo nagrajujemo, ji plačujemo redne prispevke in izjemno pokojnino. Tudi to dejstvo ne gre zanemariti.