Ive A. Stanič: Dražgoše - sramota in ne ponos

Pričakovati je, da se bo na drugo januarsko nedeljo gorenjska vasica Dražgoše tudi letos spremenila v »romarsko božjo pot«. Vsako leto se gredo pokloniti pred dražgoški spomenik mnogi častilci komunistične mitologije. Spomini na grozljivo morijo in uničenje vasi jih še vedno povezuje in združuje. Nekateri preživeli borci še vedno trdijo, da so se na Dražgošah borili za izgon okupatorja, za osvoboditev in za priključek Primorske k matični domovini. Zadnja leta so retoriko nekoliko spremenili in trdijo, da je bil boj na Dražgošah začetek upora Slovencev proti okupatorju. Kaj so pa »osvoboditelji« počeli vse od 6. aprila, do sramotnega pobega na Dražgošah? Takrat se namreč Nemcem niso upirali in so jim bili celo naklonjeni. Spomnite se kako so slovenski komunisti razobešali nemške zastave in, kar je še hujše, zahtevali so plebiscit za priključitev Dolenjske k Nemčiji.

Potrebno je razumeti, da so bili v dogodkih na Dražgošah že vključeni elementi revolucije, saj partizanom ni šlo toliko za zmago nad Nemci, kot za poboj domačinov in uničenje celotne vasi. Partizani so kmečkim in vernim Slovencem vse bolj dali vedeti, da Nemci bodo prej ali slej odšli, »notranji sovražniki« pa bodo ostali, zato jih je treba čim prej in čim več pravočasno »pospraviti«. In tu na tej točki je slovenski narod najbolj razdeljen: slovenska tranzicijska levica govori o NOB, demokrati iz slovenske pomladi govorijo o revoluciji. Zato spet in ponovno poudarjam: če bi slovenska partija organizirala odpor izključno samo proti okupatorju, jim nihče ne bi nasprotoval. Dogodki, povezani z begom in opustitvijo 41 domačinov nemškemu okupatorju, pa ne morejo biti dejanja, zavoljo katerih je takratne dogodke vredno častiti in pred njimi padati na kolena.

Pravi boji med partizani in Nemci so bili v Bosni (Bitka za Neretvo, Kozara, Bitka na Sutjeski …), v Sloveniji pa se je partija ukvarjala predvsem z revolucijo in tako omogočila pogoje, da je vladala še več desetletij po končani vojni. Dogodki v Dražgošah so lep primer, kaj je včasih partiji (danes pa njihovim režimskim otrokom) pomenil slovenski narod. Pričakovati je, da bodo nadaljevalci revolucije, z upokojencem Milanom Kučanom na čelu, tudi letos romali k njihovemu zlaganemu simbolu, ki bi nam moral biti bolj v sramoto kot v ponos in čast.