V povolilnem zanosu je Janša razglasil prepričljivo zmago slovenskega pomladnega trojčka in zažugal Pahorju. Po Janševem mnenju je leva politika na lokalnih volitvah doživela polom, pomladne stranke pa zavidanja vreden uspeh. Če natančneje pogledamo, so rezultati glede na veliko gospodarsko krizo in nepriljubljenost sedanje vlade daleč od zanosnih. Janša bi se nad tem moral globoko zamisliti, preden odpira šampanjec in se potresa s konfeti. Še bolj pa bi se moral zamisliti nad samim seboj.
Kučan že nekaj časa meketa o neobstoju slovenske plemenite desnice, njegove besede pa so namenjene Janši. Gre za odsev povsem prozorne potrebe po obvladljivem sovražniku. Saj so oblastniki že zdavnaj ugotovili, da ne smejo likvidirati in pregnati vseh sovražnikov, sicer se bodo začeli klati med seboj. Na srečo klanja na slovenski levici ne manjka, zato bi se Kučan moral zamisliti nad pomanjkanjem plemenite levice. Če bi bilo danes to vprašanje sploh pomembno, vendar ni.
Nedavni rezultati lokalnih volitev so razkrili, da spadajo oznake kot »desnica« in »levica« na smetišče zgodovine. Na obeh straneh se jih kot pijanec plota oklepajo tisti, ki sicer živijo tukaj in zdaj, glave pa so jim ostale vsaj kakšnih 20 let v preteklosti. Vendar težav ne povzročajo zastarele oznake, ampak zastareli koncepti, ki so kot šminka na prašiču.
Kučanove koncepte s smetišča zgodovine s svojim ravnanjem podpirajo stranke na levi in desni ter kopljejo grob demokraciji. Predvsem uničujejo same sebe in tlakujejo pot Zoranu Jankoviću. V medsebojnem klanju so spregledale, da je dopuščanje nestrinjanja nujno za demokracijo, da je treba pozdraviti spopad mnenj znotraj strank in tudi ostre spopade različnih političnih opcij. Politika je boj, sicer bomo dobili občutek, da so se tako ali tako zakulisno vse dogovorili nam volivcem na škodo. Mi pa slišimo zahteve po konstruktivni levi kritiki leve vlade. Kako, prosim? Danes konstruktivna leva kritika leve vlade pomeni kvečjemu konstruktivno lezenje v rit sedanjim oblastnikom.
Podobno velja tudi za desno kritiko desnice. Če vse energije ne porabijo za obračunavanje s konstruktivnimi prilizovalci z leve, živijo med prilizovanjem svojim vodjem in samopomilovanjem. Največji problem je v tem, da se levi in desni po idealih ujemajo s kučanovskimi konstrukti in pri tem ne opazijo, da sledijo nasvetom svojega najhujšega sovražnika. Desni so po idealih dejansko blizu Kučanovim konstruktom o plemeniti desnici, konceptu, ki ga lahko uvrstimo v čas med obema svetovnima vojnama. Levi objokujejo 80. leta prejšnjega stoletja, ko so se borili proti taistemu Kučanu, s katerim danes plešejo kolo. Oboji se samopohabljajo, medtem pa se njihovi glasovi razpršujejo med neodvisne kandidate in liste.
Najbolj groteskno je, da se prav opozicijski prvak Janez Janša že dolgo obnaša v skladu s kučanovskimi konstrukti. On je seveda prepričan o nasprotnem. V resnici spominja na igralca, ki vedno znova brez napak odigra vlogo in s svojim obnašanjem antijanšistični falangi redno priskrbi novo pošiljko municije. Vedno se postavi na mesto, na katerem ga vidijo. Skoz in skoz se ujema v Kučanove pasti stereotipnih vlog junaka iz časov JBTZ, avtoritarnega »generala«, zatiralca medijev in totalitarista ter s tem omogoča, da antijanšisti zaženejo vik in krik. Janša s svojim ravnanjem vedno znova dopušča Kučanu, da kot negativec odigra vlogo pozitivca.
Vendar Janše ne ogrožajo zgolj Kučan in drugi antijanšisti, ampak si je sam svoj največji sovražnik. Politika je igra zavezništev in kompromisov, on pa ni znal nikoli graditi dolgotrajnih in konstruktivnih prijateljstev. Sklepal je katastrofalna zavezništva, ki so se sprevrgla v najhujša sovraštva, na primer z razvpito Andrijano Starina Kosem in Boškom Šrotom. Z nedoslednostjo stališč je izgubil naklonjenost ambicioznih zvezd iz vrst mladoekonomistov. Mladoekonomisti z Mićem Mrkaićem in Jožetom Damijanom na čelu so mu dali injekcijo novih idej, namesto njega so bili za svoje predloge deležni hudega medijskega bičanja in linča. Janša jih je nenadoma nehal upoštevati, obrnil jim je hrbet, tako da so ga eden za drugim zapustili, nekateri med njimi so postali njegovi zapriseženi sovražniki. Kaj pa naj kdo pričakuje, ko vidi, kako se danes brati s Semoličem, ki je v času njegove vlade korakal proti idejam »njegovih« mladoekonomistov? Še osel ne bo šel dvakrat na Janšev led, in to je zanj nepremostljiv problem.
Kučan si prizadeva vzpostaviti enozokijski sistem in ukiniti stranke, Janša pa v svojih vrstah gradi enojanševski sistem. To velja za njegovo SDS in tudi širše v odnosu do sorodnih strank, kot sta NSI in SLS. Ne prenaša kritike. Ne podpira vznika in razvoja novih političnih imen, ki bi nagovorila različne družbene skupine, prinesla nove ideje in pritegnila celo volivce, ki zaradi Janše ne bi nikoli volili SDS. Kaj šele, da bi dovolil povsem nezaslišano – da ga prehitijo po priljubljenosti! Namesto tega redno meče polena pod noge priljubljenim politikom v svojih vrstah, skuša jih tako ali drugače diskreditirati, celo izvozi v evropsko politiko, da bi le pozabili nanje. S tem se vedno bolj izolira, iz sebe dela lahko tarčo in ogroža obstoj slovenske demokracije, ki ne more obstati brez močnih opozicijskih vodij.
Ker se vodje ne rodijo, ampak nastanejo, naj bi se Janša raje ukvarjal s tem, namesto da se omamlja z utvaro zmagoslavja. Lokalne volitve so prinesle slovenskega Obamo, Janša pa bi moral razmišljati, kdo bo slovenski Cameron ali Cameronka.
