Za Zmaga Jelinčiča morebitni pozitivni izid referenduma o arbitražnem sporazumu s Hrvaško še ne bi pomenil legitimnosti za njegov sprejem, saj je izhodiščno leto 1991 za določanje meje zgrešeno. Kot prelomni datum je treba šteti leto 1918 in kaj je takrat Slovenija prinesla v skupno državo. Opozarja na vpliv sedanje vlade na pisanje največjih slovenskih dnevnikov, ki so zdaj najbolj režimski v zadnjih 35 letih. Prepričan je, da premier Borut Pahor s komedijantskimi vložki zamegljuje svojo nesposobnost vodenja in nerazumevanje delovanja gospodarstva. Po njegovem Slovenija postaja dežela velikega brata, kjer bodo najvišja kasta politiki, sodniki, zdravniki in tajkuni.
Slovenska nacionalna stranka je zadnjega pol leta, od afere Ultra naprej, ko so mediji predsednika Zares Gregorja Golobiča ujeli na laži glede njegovega lastniškega deleža v družbi Ultra, na tretjem mestu pri podpori volivcev strankam. Čemu pripisujete ta preboj?Predvsem bi rekel, da imajo ljudje dovolj sprenevedanja, laganja, metanja peska v oči, tega, da se nikomur od tistih, ki so delali svinjarije, nič ne zgodi. Vsi so zaščiteni, večina politike pa je kar se tega tiče tiho, saj je vpletena v vse skupaj. Naša stranka je čista, kar smo imeli slabega, smo sproti zmetali ven. Ne morejo nam ničesar očitati; navajen sem povedati, kaj ljudje mislijo, in to jim je všeč.
Sami ocenjujete svoje premoženje na okoli 15 milijonov evrov. Golobič naj bi jih imel le pet, torej ste še vedno trikrat večji tajkun od njega.
Nisem tajkun, ker nisem ničesar nakradel, prigoljufal, ničesar nisem lastninil. Preden sem šel v politiko, sem imel svojo firmo, svojo hranilnico in posojilnico. Zadnjo je v stečaj pripeljal tedanji notranji minister Igor Bavčar, ker je dejal, da se iz tega denarja financira stranka. Moja firma z zdravilnimi zelišči je poslovala po vsej Jugoslaviji in tudi po dobršnem delu Evrope. Prodajani preparati so mi prinesli lep denar, z njim sem kupil tudi svojo sedanjo hišo ter še kaj. Poleg tega numizmatik ve, da je to najboljša naložba. Cene neskončno hitro rastejo.
Zaradi podpisa arbitražnega sporazuma s Hrvaško ste premierja Boruta Pahorja obtožili za izdajo Slovenije. Verjamete anketam javnega mnenja, ki kažejo, da naj bi bilo podpornikov arbitražnega sporazuma več kot nasprotnikov?
Medijska blokada vseh tistih, ki mislimo drugače, je grozljiva. Razen tistih redkih medijev, ki pišejo po resnici, je vse pod kontrolo Pahorjevega pokrova. Tam se sme pisati le tisto, kar je pozitivno za Pahorja in kar je v prid arbitražnemu sporazumu. Ne izvemo nobene resnice, le kopico laži, sprenevedanj. Zelo pogrešam poznavanje slovenske zgodovine. Slovenski mednarodni pravniki so eni od najslabših na svetu, vse skupaj utemeljujejo na nekem socrealističnem pravu iz prejšnjega obdobja, namesto na državnosti, deželah, kontinuiteti, zgodovinskosti. Zahod njihovih floskul ne razume, zato na zahodu tudi našega problema ne razumejo. Naš pravnik lahko morda še kaj zna, toda s svojim izhodišči, temelječimi na marksizmu in samoupravljanju, ne more ničesar narediti. Poleg tega so po mojem merjenja javnega mnenja prirejena. Že to, da v nekem okolju delajo ankete s ciljnimi vprašanji, lahko dobijo take rezultate. Take raziskave bolj ustvarjajo javno mnenje, kot ga kažejo.
Pred kratkim ste opozorili na vladne pritiske na novinarje in medijske hiše, da ne bi negativno poročali o sklenitvi arbitražnega sporazuma ter na splošno o delu vlade. Kdo v imenu vlade izvaja te pritiske, na katere medije in novinarje?
O imenih ne bom govoril tudi zaradi zaščite teh novinarjev. Lahko rečem, da gre za novinarje iz medijskih hiš Delo, Dnevnik in Večer ter z nacionalne televizije in POP TV. Neodvisne so lokalne televizijske mreže, ki za zdaj še niso odvisne, saj volitve še niso blizu. Ti dnevniki zdaj tako režimski, kot to niso bili že vse od leta 1975.
VEČ V TISKANI IZDAJI
