Predsednik opozicijske SNS Zmago Jelinčič je prepričan, da notranja ministrica Katarina Kresal pripravlja državni udar. Kmetijskemu ministru Milanu Pogačniku naj bi sledil prometni minister Patrick Vlačič, končalo pa bi se z odstavitvijo Boruta Pahorja. Z odstavitvijo Barbare Brezigar naj bi njena stranka prevzela še tožilstvo in pod preprogo pometla vse afere, v katere so vpleteni njeni najbližji, poleg tega naj bi pravosodni minister Aleš Zalar pripravljal posebna sodišča. Naš sogovornik zato položaj v Sloveniji primerja z razmerami v nacistični Nemčiji in stalinski Sovjetski zvezi. Prisluškovanje njegovim telefonskim pogovorom pa naj bi povzročilo mednarodni škandal, saj so se v prisluhe ujeli tudi tuji politiki.
Ko sem prebral odredbo za preiskavo v vaših domačih in službenih prostorih, sem se vprašal, ali smo v tem znašli tudi novinarji, ki z vami komuniciramo kot predsednikom in poslancem ene od opozicijskih strank. Vam je znano, kdo vse se je ujel v prisluhe, morda tudi kdo iz tujine?Težko bi rekel, kdo vse se je ujel v to. Ne verjamem v legalnost prisluhov in delovanja policije, prepričan sem, da prisluškujejo zelo »na široko«, torej tudi tam, kjer ne bi smeli poslušati. Dobil sem nepreverjene informacije, da so Srečku Prijatelju začeli prisluškovati, še preden so za to dobili sodno odredbo. Policija govori o tem, da so prisluškovali pri Prijatelju in so potem ujeli še ministra Pogačnika in mene, toda že prej nekje piše, kaj naj bi minister govoril z mano, brez vmesnega člena Prijatelja, za katerega naj bi kot edinega dejansko imeli sodno odredbo za prisluškovanje. Tukaj se kaže nekaj zelo sumljivega, tako da so najbrž tudi meni prisluškovali. Ne vem pa, ali so za to in od kdaj sploh imeli sodno odredbo. Prijateljica iz Srbije me je obvestila, da so se tudi pri njej oglasili kriminalisti. Ne morem je poklicati, ker imam njeno številko v telefonu, ki so mi ga zaplenili policisti in mi ga še niso vrnili. Moj odvetnik je zahteval, da mi ga vrnejo, saj potujem po svetu in imam stike tudi z evropskimi politiki, zato jih ne morem poklicati, razen če me pokličejo oni. Ni izključeno, da so obiskali tudi kakšne evropske politike; vse to spominja na čase zgodnje Sovjetske zveze, ko je delovala čeka in kasneje NKVD, ali na procese, ki jih je pripravljal gestapo.
Če bo kazenska ovadba zavržena, bomo verjetno priča mednarodnemu škandalu. Prisluškovali bodo predsedniku ene od opozicijskih strank, hkrati pa tudi vsem, ki z njim kontaktirajo.
Mislim, da bo šlo za mednarodni škandal. Že vstop do zob oborožene policije v parlament je mednarodni škandal, ki ga ne pozna nobena država na svetu. Celo v državah, ki jih imamo za diktatorske, se kaj takega še ni zgodilo. Najhuje je, da predsednik državnega zbora to jemlje kot običajno stvar in da zanj ni nič posebnega, če policija vdre v parlament. Dve ustanovi v vsaki državi sta sveti: univerza in parlament. Pri nas pa ni nič svetega, razen zasebnih poslov neke ministrice ali nekega ministra.
Ali drži, da naj bi bila sodelavka kriminalistov tudi vaša uslužbenka Lara Mikuž, ki jo je pripeljal Srečko Prijatelj, in da naj bi si po njihovih navodilih zapisovala, kaj se je pri vas dogajalo?
To sem izvedel, ko sva se s Srečkom Prijateljem srečala v prostorih stranke. Nato sem o tem obvestil samo nacionalno televizijo, ker sem vedel, da ne bo manipulirala, kot manipulira POP TV, ki posname pol ure dolg intervju, potem pa pokaže odlomke, ki naj bi potrjevali njihove izmišljene konstrukte. Lara Mikuž je bila verjetno tajna sodelavka policije tako kot njen oče Mikuž oziroma Äukić, kot se je na začetku pisal. Za zdaj še ne vemo, kaj vse si je zapisovala o dogajanju v stranki, kako deluje, kakšne usmeritve ima, kaj namerava narediti in kaj vse naj bi sporočala policiji. Pisala je osebnostne profile poslancev, denimo mene in Srečka Prijatelja. Ta je to videl, ko so mu policisti dali na mizo zapisnik. Ko so ga aretirali, so mu to predložili kot obremenilni material in mu povedali, da so ga že prej nadzirali. Ker je Mikuževa tudi članica državne volilne komisije, si lahko predstavljajte, da tam piše poročila o ljudeh in postopkih, ki jih vodijo. To je nekaj nedopustnega, edinstvenega na svetu. Bila je tudi intimna prijateljica sina Zorana Jankovića, Damjana.
Damjan Janković pravi, da je že nekaj let ni videl.
Ja, ja, seveda. Kaj pa bo drugega rekel. Vse, kar smo pisali o zadevah, v katere je vpleten Zoran Janković, je prišlo do naslovnika, gospod Janković je imel podatke iz prve roke.
Koliko časa je bila Mikuževa zaposlena pri vas?
Od februarja leta 2008. Tudi za članico volilne komisije je bila izbrana na naš predlog, a je takole zlorabila zaupanje. V ponedeljek, dan pred aretacijami, je odšla na odpust; glede na to, kar vemo danes, je po mojem povsem možno, da ga je prikladno načrtovala prav v tem času. Dopust naj bi preživljala na Baliju, vendar so nam nekateri sporočili, da je v Sloveniji in da se skriva, tako kot njen oče. Njega varujejo policisti, da se mu ne bi kaj zgodilo. Če boste brskali po spletu, boste ugotovili, da ima Mikuž še tri podjetja, da sta vsaj dve v rdečih številkah in da je dolžan še mnogim drugim.
Kaj boste storili z Mikuževo? Jo boste odpustili?
Nikakor ne uživa več našega zaupanja in z njo ne moremo več sodelovati. Kako se bodo stvari pravnoformalno razpletle, pa bomo še videli. Naši zakoni ščitijo lopove, če pa človek hoče dokazati resnico in pravico, pa jo dobi po glavi. To je značilnost slovenskega sistema. Ne bi rekel, da smo posnemali komunistični sistem, ampak smo v veliko hujšem sistemu.
VEČ V TISKANI IZDAJI