podgane Svet24.si

Zaradi podgan na tisoče domov ostalo brez ...

galunic1 Svet24.si

Mario Galunič: »Potrpežljivo bom čakal na vsa ...

loterijski listek, loterija, Svet24.si

Med čakanjem na hrano zadela jackpot

vasle psa pl fb Reporter.si

Zakaj je Vinko Vasle obseden s psi? Pred leti ...

vizjak-petan Necenzurirano

Vizjak medijskemu mogotcu: Zakaj bi plačeval ...

kmetija-2021 Njena.si

Snemanje Kmetije končano, odvilo se je tudi ...

spolno nadlegovanje Ekipa24.si

OBSOJEN! Nekdanji nogometaš Olimpije obsojen, ker...

Slovenija

Intervju: Žarko Petan

Deli na:

Žarko Petan, poznan kot režiser, direktor Male drame, direktor RTV Slovenija in hkrati pisatelj, avtor gledaliških in radijskih iger ter številnih aforizmov, je v intervjuju na vprašanje, kako je združeval to dvoje - umetniško ustvarjalnost z upravljanjem - odgovoril, da se je kot režiser srečeval z literaturo, kar ga je vzpodbudilo k pisanju.

Žarko Petan, poznan kot režiser, direktor Male drame, direktor RTV Slovenija in hkrati pisatelj, avtor gledaliških in radijskih iger ter številnih aforizmov, je v intervjuju na vprašanje, kako je združeval to dvoje - umetniško ustvarjalnost z upravljanjem - odgovoril, da se je kot režiser srečeval z literaturo, kar ga je vzpodbudilo k pisanju.

Prepoznavni ste predvsem po aforizmih. Menda ste jih objavili več kot 8000. Letos je izšla tudi zbirka 800 aforizmov z naslovom Pasje bombice. Od kod ideje za te "miselne bombice"?

Imamo srečno državo. Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme. Spremljam vsakodnevno politiko in na podlagi tega pišem aforizme. Začel sem jih pisati že v zaporu. V letu in pol, kolikor sem bil zaprt, sem se jih učil na pamet, ker nisem imel papirja. Pozneje sem izdal svojo prvo zbirko aforizmov.

Veliko časa ste posvetili gledališču, predvsem v vlogi režiserja. Eden od vaših aforizmov se glasi: "V gledališču je režiser Bog, a žal so igralci ateisti." Je bil to le preblisk, iz katerega je nastal aforizem, ali ste resnično tako doživljali funkcijo režiserja.

Predstave ne naredi režiser sam, pač pa vedno skupaj z igralci. Normalno je, da prihaja tudi do nesoglasij. Ta aforizem prihaja iz prakse.

Bili ste eden od od ustanoviteljev avantgardne gledališke skupine Oder 57. Kje vidite glavne razlike med odrsko umetnostjo takrat in danes?

Ko sem prišel v gledališke vode, so bili tam uveljavljeni, pretežno starejši igralci. Sam sem bil sicer starejši od svojih igralskih kolegov, ker sem prej na očetovo željo študiral in tudi dokončal ekonomijo, pa vendar mlajši od uveljavljenih igralcev. Združil sem se z igralci, ki jim klasični teater ni bil všeč. Pozneje so se nam priključili še drugi, ki niso bili neposredno povezani s teatrom, filozofi, literati in drugi intelektualci. Oder 57 je postal nekakšno gibanje za drugačno gledališče. Sicer pa vsaka generacija prinese v gledališče nekaj novega in tako je prav. Le tako je mogoč razvoj.

Na vaši osebni spletni strani piše, da ste prejeli več kot 50, pretežno tujih nagrad. Ste tudi sicer imeli občutek, da vas je tujina bolj cenila od domovine?

Težko rečem. Veliko sem delal v tujini, kjer sem imel več kot 30 predstav. Drugače je delati doma kot v tujini. Če prideš iz Slovenije denimo na Dunaj, te ne sprejmejo kar takoj "kot veliko zvezdo". Treba se je uveljaviti. Glede na to, da so me povsod povabili večkrat, sklepam, da so jim bile moje predstave všeč. Naučil sem se drugačnih pristopov. Zunaj je bil čas že od nekdaj denar. Doma si imel veliko časa za pripravo, tam je vse potekalo hitreje.

Med drugim ste tudi avtor dveh knjig o Titu, leta 1992 je izšla knjiga Čudovito življenje Josipa Broza Tita, dve leti pozneje še Veseli diktator. Menda pripravljate novo knjigo o Titu?

Ne pišem knjige o njem, pišem pa knjigo, kjer bo verjetno govora tudi o njem. Pišem o tem, kar sem doživljal, nisem pa prepričan, da vsi pišejo tako. Sam si ne izmišljujem stvari, imam pa večkrat drugačen zorni kot. Nedolgo nazaj sem poslušal sedanjega predsednika vlade, ki je dejal, da je Primorec ter da je Tito Primorski pomagal. Seveda ji je pomagal, hkrati pa je pobil veliko ljudi. Treba je videti obe zgodbi.

V zadnjem času smo priča razkrivanju povojnih grozot. Mislite, da bomo Slovenci kdaj doživeli takšno katarzo, da bomo te grozote lahko prestavili na odrske deske in filmska platna?

Katarza je možna takrat, ko nekdo, ki nekaj zagreši, prizna svojo krivdo. Bojim se, da pri nas še dolgo ne bo katarze. Danes nekateri pravijo, da se iz tega dela politični kapital. To ni kapital, to je groza.

Kako bi opisali življenje in svojo generacijo v 20. stoletju? Nekje ste zapisali: "Mi smo iz iste degeneracije."

Vesel sem, da sem živel v tako različnih časih. Spoznal sem kraljevino Jugoslavijo, vojno in povojno obdobje, socializem oziroma komunizem in tudi današnji čas. Gre za zelo različne čase. Niso vse države doživele tega. Naša generacija je razbita. Če bi vsi na enak način doživeli komunizem in demokracijo, potem bi lahko govorili o enotni generaciji. Tako pa se delimo na tiste, ki so doživeli komunizem pozitivno, in tiste, ki so v njem "nasankali". Morda bomo enotni generaciji priča čez nekaj desetletij.

Kljub temu, da ste odličen poznavalec slovenskih političnih, družbenih in kulturnih razmer, se niste nikoli aktivno vključevali v politiko. Zakaj ne?

Politika je sama po sebi nečist posel. Ne glede na to, kakšne barve je. Odvisen si od ljudi, s katerimi sodeluješ. Jaz pa imam prijatelje povsod, tudi med komunisti. Mogoče bi bil dlje časa direktor RTV Slovenija ali Male drame, pa so me vrgli ven, ker nisem imel političnega ozadja.

Delali ste tudi na medijskem področju. Menite, da je danes svobode govora v Sloveniji dovolj?

To pravico si je treba priboriti. Denimo, aforizmi so bili vedno politični. Ko sem jih predajal urednikom, so jih vedno nekaj črtali ven. Te sem zbral, jim dodal nekaj novih ter dal drugemu uredniku. Tudi ta jih je nekaj odstranil, a ne istih. Tako sem objavil vse. Nisem vedel, da je to nevarno. Dve leti sem imel zaradi nekega aforizma prepoved pisanja.

Pred leti ste za nek časnik izjavili: "Hvala vsem, ki ste mi zagrenili življenje". Menite, da bi bila vaša življenjska zgodba sicer drugačna?

Ne vem. Imel sem tudi precej sreče. Sicer sem večkrat razmišljal oditi v tujino, a sem ostal v Sloveniji. Vedno sem razmišljal drugače od večine, morda tudi zato, ker sem vzgojen drugače. Razmišljal sem širše, saj sem imel izkušnjo očeta, ki so mu odvzeli kavarno, ki mu je pomenila vse; imel sem tudi lastno izkušnjo stalnih selitev. V Trstu sem denimo postal član društva antifašistov, ki pa niso bili komunisti. Ko sem pozneje prišel v Maribor, se je to tamkajšnjim ljudem zdelo nerazumljivo.

Kaj načrtujete v prihodnosti, kaj pripravljate?

Vedno nekaj pripravljam. Še vedno spremljam politično dogajanje in pišem aforizme. Načrti so veliki, a nimam več pravega veselja. Imam občutek, da sem že vse naredil, to pa je najslabše.

Loading...