Je najbolj brana slovenska avtorica z največjim številom izposoj v knjižnicah, Mario Galunič pa še osem let po njenem odhodu ni našel prave zamenjave zanjo. Ena najbolj prepoznavnih Slovenk živi napol v ilegali na Dolenjskem s tremi hčerami, štirimi mački, psom in Plečnikovo arhitekturo. Za Deso Muck, pisateljico, igralko, humoristko, ljubiteljico živali in otrok je zasebno in poklicno življenje tekma s časom. Lovijo jo roki oddaje knjig in scenarijev, začetki predstav in lovimo jo tudi novinarji, ki občasno romamo k njej v Mokronog.
Desa Muck se je rodila 29. avgusta 1955 v Ljubljani. S šolo in učitelji se ni najbolje ujela, zato je predčasno opustila šolanje in se zaposlila najprej kot varuška v vrtcu, pozneje pa kot negovalka duševno prizadetih. V začetku osemdesetih let se je začela ukvarjati z igro, najprej v televizijski seriji Ante, v tem času je nastopila tudi v nekaj odmevnejših jugoslovanskih filmih, med drugim v Kako so me idioti sistematično uničili. Kot avtorica se je najprej preizkusila s pisanjem ljubezenskih zgodb za Anteno, bila je tudi avtorica stripa Desovila, s serijo mladinskih knjig Blazno resno pa se je v devetdesetih uveljavila tudi kot pisateljica. Med letoma 1996 in 2002 je nastopala kot humoristka v nedeljskih oddajah ZOOM in Mario. V novem tisočletju je še naprej pridno pisala knjige, kolumne, scenarije in gledališke igre, osvajala nagrade za svoje literarno ustvarjanje in nastopala v teatru. Sredi aprila je izšla njena zadnja knjiga Nebo v očesu lipicanca.
Ste si sami želeli napisati knjigo o lipicancih ali so vas k temu bolj nagovorili v Kobilarni?
Če sem čisto odkrita, so mi predlagali. So se pa stvari tudi malce ujele. Z mojim agentom Marjanom Geohellijem sva se pogovarjala, da bi ustanovila svojo založbo, sama sem takrat tudi začela jahati in se zelo navduševati nad konji. Tudi svojemu konju sem že napisala pesem, odo (smeh).
Kje pa imate konja?
Tu blizu, tri kilometre stran, v jahalni šoli Viktorija, če jim smem narediti reklamo, ker so najboljši na svetu. Nato so me še poklicali iz Lipice in rekli, da bi bilo morda dobro, če bi ljudem Lipico približali še po kakšni drugi plati, ne samo po problemih.
Menda se konj še zmeraj bojite.
Odvisno. Previdna sem, kajti konji se med seboj zelo razlikujejo. Če niso pravilno vzgajani, so lahko nevarni. Če pa je konj bolj umirjenega značaja in so z njim lepo delali, se nimaš česa bati.
Ste imeli kdaj kako slabo izkušnjo z njimi?
Niti ne. Enkrat me je moj konj malce šavsnil, a za to sem bila sama kriva.
O lipicancih pravite, da so najlepši konji. Kateri pa so najmanj lepi?
Ni konj, ki ne bi bili lepi.
Poniji?
So zelo specifični, sama z njimi ne bi vedela kaj početi, a za otroke so dobri, da se navadijo na konje.
Naveličali ste se pisati za najstnike, a nova knjiga naj bi bila namenjena predvsem njim?
Ne da bi bila pri pisanju čisto osredotočen na najstnike, a v letih, ko sem se družila s konji in se z njimi ukvarjala, sem opazila, da je največje zanimanje zanje pri najstnikih. Ko napol odrasel stopaš v ta svet, se gotovo počutiš osamljenega. Saj vidite, da se najstniki poskušajo priključiti skupinam. Konj ima posebno energijo. Je velik, in ko vidiš, da ga lahko obvladaš, ti da to občutek moči. Poleg tega so konji izredno senzibilni, imajo močan posluh za človekova razpoloženja in lahko tolažilno vplivajo na ljudi. Konj se mi zdi najbolj zanimiva žival za odraščajoče.
Ste delali primerjavo med konji in drugimi živalmi, kakšna je njihova energija? Vidim, da imate doma psa pa mačke ...
Še veste ne, kaj vse imamo (smeh). In kaj vse smo že imeli. Imeli smo razne revčke, ki so bili v kletkah, pa akvarijih in terarijih, hrčke, morske prašičke, ptičke, ribe, žabe, ni da ni, ko so bili otroci še mlajši. A sem to čisto ukinila, ker se mi smilijo živali, ki so zaprte. Seveda so razlike med živalmi, vsaka vrsta ima svoje značilnosti. A eno je skupno vsem živalim – vse so na neki način čiste. V smislu, da niso zahrbtne. Če te mara, te mara. Če ne, te ne, in ti to tudi pokaže, nič ne skriva. To me zelo gane, kajti v odnosih z ljudmi sem že marsikaj doživela, zelo malo pa je bilo odkritosti.
S pisanjem ste se resno začeli ukvarjati v osemdesetih letih, še zmeraj pa zelo radi poudarjate, da se brez finančne spodbude pisanja ne lotevate. Res nimate v sebi kakšne bolj osebne zgodbe, za katero ne boste potrebovali spodbude založnika?
Ja, tako se je začelo. Bila sem premalo samozavestna in tako sem bila tudi prisiljena k pisanju, kar se je pokazalo za pozitivno. Zdaj, z leti, ko sem pridobila malce pisateljske samozavesti, nisem več prepričana, da me samo finančni motiv in spodbujanje založnika ženeta k pisanju. V kakšnem obdobju, ko imam veliko nastopov in nimam časa pisati, opažam, da pisanje pogrešam. V glavi se mi že pišejo cele strani.
Kako bi se opredelili, kot pisateljica ali kot igralka?
Pri meni se to zelo menja. Poglejte, z igranjem bom prej ali slej morala nehati.
Zakaj?
Ja, tu so že leta.
A ta za igralce ponavadi niso nepremostljiva ovira.
Gotovo ne bom imela več take fizične zmogljivosti, da bom skakala naokrog kot sedaj.
Kakšen je vaš proces odločanja za novo knjigo. Se začne z vašo idejo ali vam jo prinese kdo drug?
Oboje se zgodi. Začelo se je tako, da so drugi prišli do mene z idejo. Prva leta sem vse knjige pisala tako, da so mi rekli, da potrebujejo najstniški ali ljubezenski roman. Dobila sem samo stavek ali dva z osnovnimi zahtevami pa starostjo bralcev, ki naj bi jim bila namenjena knjiga. Prva knjiga, ki je nastala brez naročila, je bila Kremplin. Se pa še vedno najprej zmenim z založnikom, saj si ne morem privoščiti, da bi kaj napisala in nato ostala brez honorarja, ker mi knjige ne bi izdali.
Si knjige res ne bi upali v prostem času napisati in potem iskati založnika?
Kaj pa je to prosti čas?
Recimo ta trenutek sredi dneva, ko vam seveda časa ne krade novinar. Kaj bi počeli, če ne bi imeli intervjuja?
Pisala bi. Trenutno delam nekaj za gledališče.
Vam pogosto ponujajo delo z že vnaprej izdelanimi idejami?
Seveda, Lipica je tak primer, prav tako gledališče, kjer mi denimo naročijo komedijo ali otroško predstavo.
Koliko takih ponudb zavrnete?
Ponavadi sprejemam stvari, ki jih še nisem delala, a takih je vedno manj. Zanimajo me stvari, ki jih še ne znam, se mi pa zdi, da bi jih znala. Rada pa zavrnem scenarije za prireditve. Čeprav delam tudi te. Delam vse, ker pač živim od pisanja.
Je ponudb za te scenarije veliko?
Niti ne. A njihovi naročniki so ponavadi zelo zahtevni in potem imam ves čas tremo, da kaj ne bo v redu. To je zame prehud stres.
Koliko časa v povprečju porabite za pisanje knjige? O svojem prvem delu ste dejali, da ste ga napisali v 10 dneh.
Pravzaprav v 14 dneh. Vendar je to malce površno rečeno. Pišem seveda hitro, a pred samim pisanjem je še proces razmišljanja, o čem bom sploh pisala, ki je precej bolj dolgotrajen od samega pisanja. Ljudje si morda predstavljajo, da je pisanje samo sedenje za računalnikom in tipkanje, a pisatelj dela 24 ur na dan, včasih celo v sanjah. Ves dan razmišljaš, opazuješ, recikliraš razne vtise, bereš. Redko sem stoodstotno prisotna v tem svetu, del mene vselej tuhta.
Če lahko v tako kratkem času napišete knjigo in je med bralci zanje zanimanje, zakaj ne pišete več? Če je motiv denar, se vam ne bi to izplačalo?
Imam okoli 30 knjig, ne vem koliko kolumen, scenarijev. Pisala sem najrazličnejše stvari, tekste za popevke, reklame, ne samo tisto, kar je na knjižnih policah. Verjetno sem napisala deset tisoče strani. Ne vodim pa evidence. Tako ne razumem vprašanja, kako bi lahko še več napisala. Lahko pa to vprašate koga, ki je manj napisal.
Ste kritike že začeli brati?
Dobre. Zaradi slabih se preveč sekiram in jokam.
Očitali so vam že, da se pri nekaterih vaših delih pozna, da ste lovili rok.
Mogoče. Mene ves čas preganja čas. Težko si ga vzamem dovolj, ker moram početi še druge stvari za preživetje. Ne bi pa rekla, da me tako zelo preganja, da bi to preveč vplivalo na moje pisanje.
VEČ V TISKANI IZDAJI