Tone Kuntner pojasnjuje, zakaj se ob letošnjem Prešernovem dnevu 8. februarju protestno ne bo udeležil tradicionalnega recitala Prešernove poezije sredi Ljubljane. Opisuje stanje duha v družbi, rajanje raje, ki je usmerjena v slepo potrošništvo, prazen blišč. Hkrati se na simbolni ravni z dejanji oblastnikov skuša zabrisati meje zgodovinskega prehoda iz totalitarizma v demokracijo. Iz pesnikove zadnje antologije Moj svet veje pripadnost družini, domačiji in domovini.
Čez nekaj dni bodo dramski umetniki iz vse Slovenije ob Prešernovem dnevu na istoimenskem trgu sredi Ljubljane znova priredili tradicionalni recital branja poezije Franceta Prešerna. Kaj vas je spodbudilo, da se jim tokrat ne boste pridružili?Stanje duha. Katastrofalno stanje duha, ki omogoča ekscesne pojave v družbi in absurdne odločitve nekaterih oblastnikov v mestu in državi. Kulturne prireditve v tem bolnem času, brez kritičnega naboja, dajejo legitimiteto nekulturnim, tudi sramotnim dejanjem v našem prostoru, proti katerim protestiram s selektivnim »kulturnim molkom«. Naj z živo prispodobo opišem to stanje duha: Stojim ob Prešernu na njegovem trgu, v centru Ljubljane. Okoli njega veselo rajajo kólo od neštetih lučk zaslepljeni, od potrošništva obsedeni, pijani in omamljeni meščani … Kólo vodi priljubljeni veliki mag kapitala, profita in trgovine. Nekaj deset metrov stran, na Wolfovi 8, trgajo slovensko državno zastavo, avenijo v mestu poimenujejo po mrtvem diktatorju, predsednik države pa odlikuje visokega funkcionarja propadlega totalitarnega režima oziroma vodjo njegove tajne politične policije, Udbe , ki je nekoč aretirala junake osamosvojitve.
Se vam zdi, da gredo omenjene stvari prelahko mimo ljudi?
Skrb zbujajoče prelahko! Kot da ljudje ničesar ne vidijo in ne slišijo. Raja le razposajeno raja. In povzroča hrup, da ne slišimo besed, ki prihajajo iz pesnikovih ust: Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino … Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi z golfijami, ležami … Kranjc, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar, kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcev svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led … In gledam rajanje raje! V najlepšem mestu na svetu! In tudi za tujce najbolj uslužnem mestu na svetu! Saj se nobenemu ni treba naučiti »domorodnega« jezika, vsem smo na uslugo, mi mali pridni Slovenci, pravi pesnik Ervin Fritz. Res, celo javnih napisov v slovenskem jeziku po ulicah in trgih je vse manj. Za Prešernom je naše hlapčevstvo in nesamozavest razkril tudi že Fran Levstik: do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi, to šiba naša je, ta nas stvorila v nesrečno ljudstvo, a ne tuja sila.
Kaj pojmujete pod rajanje raje?
Veseli ples duhovno praznega in neozaveščenega življenja množice.
Simbolna dejanja igrajo pomembno vlogo pri konstituiranju nacij. V zadnjem času sta ljubljanska in državna oblast naredili več takih dejanj v zvezi z akterji prejšnjega režima, ki ste jih že omenili. Vidite za temi odločitvami globlji namen prikaza slovenske družbe v zadnjih desetletjih?
Globlji namen vseh teh premišljenih dejanj je ta, da bi zdajšnja vladajoča elita (skupaj z ozadjem), ki je bila v usodnih slovenskih dogodkih pred dvema desetletjema večinoma nasprotujoča ali zadržana, čim bolj zabrisala meje tega zgodovinskega prehoda – iz totalitarizma v demokracijo, iz Jugoslavije v samostojno slovensko državo – ter zmanjšala zasluge junakov osamosvojitve, kajti zaveda se, da brez vrednot slovenske Pomladi Slovenija nima prihodnosti. Tako velike družbene spremembe, kot smo jih doživeli Slovenci pred desetletjema, bi zahtevale »očiščenje«. Z zamujenim očiščenjem oziroma z neočiščenjem smo obremenili mlade rodove ter umazali in zastrupili družbo v celoti za več generacij. In danes doživljamo paradoks in absurd, da totalitaristi učijo demokrate demokracije in da sistematični kršilci človekovih pravic na ves glas razglašajo človekove pravice. In jih seveda predvsem zahtevajo zase. To ni le absurdno, je tudi cinično! Zaradi razporeditve družbenega kapitala oziroma »prihvatizacije« je prišlo po spremembah tudi do paradoksalnega pojmovanja levo-desno. Tako imenovani levičarji, ki so bili pri koritu, so danes največji kapitalisti (po nekdanjem pojmovanju njih samih – izkoriščevalski razred), a se še vedno razglašajo za levičarje. Laž in sprenevedanje! Zažrli sta se v vse pore javnega življenja.
VEČ V TISKANI IZDAJI