Za Saro je najbolj razburljivo leto življenja. Avgusta je v Pekingu kot prva slovenska plavalka dobila srebrno olimpijsko medaljo za plavanje na 200 metrov prosto. Nedolgo zatem se je na kalifornijski univerzi Berkeley začelo njeno osamosvajanje – kot študentka je prvič v življenju zaživela na svojem, brez starše. Nad Kalifornijo in Berkeleyjem je navdušena, tako kot plavalka in še bolj kot študentka, prizna pa, da je za njo izredno naporno leto treninga, tekmovanj in študijskih obveznosti. Spočiti se še ne bo mogla tako kmalu. Čaka jo še svetovno prvenstvo v plavanju v Rimu in šele nato so na vrsti počitnice v Dubaju.
Kakšen je bil za vas prehod iz lanske, olimpijske sezone, ki ste jo popolnoma posvetili plavanju, v študentski ritem življenja?Iz olimpijske sezone, po olimpijadi sem bila doma samo tri dni, sem takoj šla v Ameriko in začela zelo zahteven študij in zelo naporne treninge. Hitro sem se morala navaditi na novi sistem, vse skupaj pa je bilo zame velikanska sprememba. Zaživela sem čisto samostojno, stanovala sem v študentskih domovih, urejeno sem imela tudi prehrano, a vse preostale obveznosti sem morala sama opravljati. Saj je bilo super, vse skupaj je nov izziv. Spoznala sem zelo veliko novih prijateljev in se takoj vključila v družbo – v ekipi nas je kar 25 deklet. So seveda tudi negativne stvari, bila sem poškodovana in dvakrat bolna, a sprememba je bila predvsem pozitivna. Zdaj živim študentsko življenje, imam pa tudi priložnost trenirati na vrhunski ravni.
Kako ste doživeli Berkeley? Kakšna sta kraj in univerza?
Berkeley je javna univerza, popolnoma odprta. Kdorkoli se lahko sprehaja po njej in se celo udeleži predavanj. Univerza in univerzitetni kampus sta izredno lepa, s krasnimi parki. Mislim, da je začela delovati že leta 1868, tako da je polno res starih stavb. Mesto Berkeley je nasproti San Francisca v zalivu, tako da lahko iz njega vidiš most Golden Gate in Alcatraz.
Koliko ostane prostega časa ob študiju in treningu?
Tega žal ni prav veliko, kakšna urica zvečer ali ob koncu tedna. Najprej imam jutranji trening od šestih do osmih, a sem že dvajset minut prej na bazenu. Sledijo predavanja od osmih do enih, odvisno je od dneva in urnika, in nato še en trening do četrte ure popoldne. Potem se vrnem domov, počivam kakšno urico, zvečer pa je treba res zelo veliko prebrati. Najmanj osemdeset strani na teden, ali knjige ali kakšne druge tekste. Zvečer, ko gremo s prijatelji na večerjo za kakšno urico, lahko rečem, da je to prosti čas. Ob koncu tedna je enako: trening, učenje in počitek. Če imam prosti čas, večinoma počivam, ker sem tako utrujena.
Nameravate v Ameriki ostati in trenirati do konca študija?
Ja, do konca. Štiri leta, lahko pa podaljšam tudi na pet let.
Študij v Sloveniji in nadaljevanje treninga po starem ni bila možnost?
Žal ne. Pri nas je zelo malo razumevanja za vrhunske športnike. Odnosi med študenti in profesorji so v ZDA precej drugačni, predvsem pa odnos do študija in učenja, odnos do študija in učenja. V Ameriki imaš kot športnik prednost pred preostalimi študenti, mesec dni pred drugimi si lahko izbereš predmete in sestaviš urnik. Nikoli sicer ne bom mogla natančno opredeliti razlike, saj se na slovenskih univerzah nisem šolala, a ameriški sistem se mi zdi enkraten. Izjemno spodbujajo znanje, s profesorji imaš govorilne ure dvakrat na teden, celo užaljeni so, če ne prideš, kaj podebatiraš, vprašaš, poveš svoje ideje. Komunikacija je res odlična, tudi pomoč športnikom je velika. Imamo oddelek z inštruktorji in pomočniki, ki ti svetujejo pri sestavi predmetnika in izbiri smeri študija. Tudi študentje športniki so pridni – lahko se pohvalim, da je naša ženska plavalna ekipa imela najvišje povprečje ocen med vsemi ekipami Berkeleyja. Naša trenerka Terri McKeever je bila zelo ponosna na naš uspeh. Veliko ti pomeni, da si dober na obeh področjih. V Berkeleyju te motivira že okolje. Pri nas pa, vsaj kolikor lahko izvem od sošolcev iz gimnazije, je čez leto veliko lenarjenja, na koncu pa izpiti. V Ameriki si prisiljen delati sproti, imaš kup esejev in vmesnih izpitov in na koncu šolskega leta ob glavnem izpitu si tako dobro pripravljen, da samo ponoviš snov. Če ne delaš sproti, imaš težave.
Ste se že odločili za smer študija?
Verjetno se bom usmerila v psihologijo ali komunikacije. Letos sem imela zelo zanimive predmete s tege področja, kulturno psihologijo in sociologijo, zdaj bom izbrala nekaj iz mednarodnih odnosov ali komunikacij. Vsekakor me vleče v družboslovno smer.
Ste za študij pripravljeni zapostaviti plavanje? Je za vas šport pomembnejši od dobre izobrazbe in podlage za prihodnost?
Vselej sem šolanje zelo resno jemala in študij je zame nadvse pomemben. Enkrat bom končala plavalno kariero, s katero bom tudi nekaj zaslužila, a od tega ne bom mogla živeti. Izredno pomembno je, da imam dobro izobrazbo, ki mi bo omogočila najti službo, ki mi bo všeč in v kateri bom rada delala. Težko je reči, kaj je na prvem mestu. Študij me bo spremljal vse življenje, dal mi bo podlago za moj poklic. Plavam pa lahko le do določenega leta. Plavanje je seveda izredno pomembno in do naslednje olimpijade se bom nadvse profesionalno pripravljala. Zavedam pa se, da bo zaradi študija malo trpelo. Treningom se ne moreš popolnoma posvetiti, ker imaš izpite, si utrujen od študija, namesto počitka moraš obiskovati predavanja.
VEČ V TISKANI IZDAJI
