908475_154-hitra_cesta_rebrnice Svet24.si

»Dvajset let sem prevoznik, a česa takega še ...

nevihta, obala, izola Svet24.si

Na jadranski obali bo zavladala močna burja, ...

rt konj smokvica vela rogoznica Necenzurirano

Našli smo lastnika jahte, ki jo je potopil pijani...

marjan podobnik-SASO RADEJ006 Reporter.si

Podobniku so grozili z likvidacijo: »Vredni ste ...

Jaka Bijol Ekipa24.si

Ooooo Jaka Bijol ... Morda bo tale napev grmel s ...

botri, lokacija, snemanje Njena.si

Botri: Črpalka in restavracija tik ob Sloveniji

roglic Ekipa24.si

Roglič z zlomljenim vretencem, iz Nemčije pa ...

Slovenija

Intervju s Pedrom Opeko: Kjerkoli bom živel, bom živel za revne ljudi

Deli na:
Intervju s Pedrom Opeko: Kjerkoli bom živel, bom živel za revne ljudi

Foto: Primož Lavre

Odločitev za pomoč najbolj ubogim in oddaljenim je posebno poslanstvo. Misijonar Pedro Opeka se je zanj odločil pri sedemnajstih letih in po njem dosledno živi vse svoje življenje. Na Madagaskarju, cvetočem otoku Indijskega oceana ob jugovzhodni obali Afrike, je zaradi pomoči ljudem, ki živijo na smetišču prestolnice, ustanovil združenje Dobri prijatelji. Z gradnjo hiš in šol predvsem pa s spoštljivim odnosom mu je skupaj s prostovoljci uspelo vrniti dostojanstvo v obupano in razžaljeno skupnost 20.000 ljudi, med katerimi je kar 6.000 šoloobveznih otrok. Kako ravna Pedro Opeka kot posameznik ljubečega srca, ki sebe ne postavlja na prvo mesto, saj želi razumeti občutja drugih, obenem nas uči vedenja v pomembnih in odločilnih trenutkih, si bomo lahko ogledali tudi v dokumentarnem filmu avtorja in novinarja Jožeta Možine, predvajanem na slovenski televiziji za božič, 25. decembra 2011.

Ali je Madagaskar postal vaša domovina, čeprav ste rojeni v Argentini in ste po starših Slovenec?

Moja domovina je ves svet. Ko postaneš misijonar, ko odkrivaš nove narode, plemena, srečuješ ljudi, ki so ti enaki, ljudi, ki imajo srce, ki imajo radi otroke in ki radi napredujejo, se povsod počutiš doma. Včasih se z barvo kože kaže neka meja, toda, ko se ljudje razumejo s srcem, ta meja odpade. Moja strategija je bila vselej strategija srca, saj je vsak človek občutljiv za ljubezen, spoštovanje.

Vas morda tako kot na začetku vaše življenjske poti še vedno presenečajo lastna dejanja, ko pomagate tem ljudem, ki živijo na obrobju, na smetišču? Kaj vse ste v tem času spoznali o sebi?

Kako je človek krhek, kako je majhen, kako hitro pade v revščino, kako hitro pade v jamo, kjer si sam ne more pomagati, temveč mu mora nekdo drug stegniti roko. Pri delu z najbolj revnimi sem tudi spoznal glavno poslanstvo svojega duhovništva. Ko sem bil star petnajst let in dve leti kasneje, ko sem se odločil za duhovnika, me je zgled Kristusa kot prijatelja revežev najbolj pritegnil. Ko sem tudi v Latinski Ameriki videl ob robu velikih mest revne četrti, imenovane favele, sem bil vselej presenečen, zakaj so tolikšne socialne razlike. Spoznal sem, da je moje poslanstvo med najbolj revnimi, ker so ti ljudje najbolj blizu Bogu in ker je Jezus, ko je živel in govoril med njimi, iz dneva v dan ustvarjal božje kraljestvo. V tem sem hotel posnemati Jezusa. Reveži so me spremenili, zaradi njih sem postal bolj preprost. Spoznal sem, da preprostost, ponižnost niso prazne besede, temveč da je to tudi duhovna moč, notranja moč. Ko živite v duhu ponižnosti, vas drugi sprejmejo kot sebi enakega, kot brata.

Se vam zdi, da je vaše trpljenje manjše, ker ga toliko vidite?

S trpljenjem se vselej srečujemo, povsod kamor gremo, naj si bo v Afriki, Evropi, v Severni Ameriki, trpljenja se človek ne bo nikoli otresel. Ker smo ljudje nepopolni, je trpljenje del človeškega življenja. Toda koliko je gorja, trpljenja, ki ga sami ustvarjamo. Zakaj so ljudje v Afriki, na Madagaskarju, čeprav trpijo v revščini, bolj veseli? Ker znajo bolje medsebojno živeti, ker si znajo pomagati, se med seboj spoštujejo. Trpljenje, ki ga mora živeti vsak človek, lahko olajšamo, če smo bolj strpni, bolj prijateljski, bratski. Seveda pa nimamo odgovora na trpljenje, ne moremo ga razložiti. Je nekaj, kar človeka prizadene do dna bistva, do dna duše, zaradi trpljenja so se nekateri ljudje uprli Bogu. Ne morejo razumeti, zakaj je trpljenje, če je Bog. Toda jaz se samo zaradi trpljenja nisem uprl Bogu. Prepričan sem, da si največji del trpljenja povzročamo sami ljudje.

Kdaj je trpljenje najhujše?

Brez dvoma je najhujše trpljenje pred smrtjo. Videl sem umreti toliko otrok, toliko mladih, umirajočih mater. Takrat nimaš besed in pred ljudmi ne moreš jokati, ker jim moraš dajati moč. Večkrat sem se ugriznil v ustnico, da sem pogoltnil jok. Skoraj vsak teden imam dva ali tri pogrebe in nikoli ne morem narediti pogreba kar tako. Ljudem, ki so prisotni, želim dati evangelijsko moč, božjo moč, da vedo, če imajo še druge otroke, da bomo zanje skrbeli ali da jim damo vedeti, da bodo drugi njihovi otroci še živeli. Na smetišču je bilo pri osemsto družinah mrtvih do sedem otrok v eni sami družini. Kaj boste rekli mami, ki zgubi dva otroka, že enega je težko, ali pa tri, pri petih nimate več besed. Prijel sem jo za roko in ji rekel: »Mama, če vam bodo ostali še kakšni otroci, bomo pomagali, da bodo živeli.« Takrat z njimi jokate, takrat ne morete izreči besede iz navade, kar tako. To so težki trenutki, v katerih je iskrenost največja moč, da mati čuti, da ste z njo. In ko si tako občutljiv, si tudi rahel, ranljiv. To ni lahko, toda to je evangelij. Danes sem na čelu dvajset tisoč ljudi, če bi bil neobčutljiv, ljudje ne bi šli za menoj. Prav v takih trenutkih razumem besede sv. Pavla, ki je dejal: »Ko sem najbolj slaboten, ko sem najbolj šibek, takrat se čutim najmočnejšega, kajti to ni več moja moč, ki deluje v meni, temveč božja moč.« Sam ne vem, kako to, da sem na Madagaskarju, kjer sem že skoraj 40 let, vse to zdržal. To ni samo moje prizadevanje, temveč mi je bilo dano od zgoraj, in to sem sprejel.

Kakšno je doživljanje smrti na Madagaskarju? Se motimo, če mislimo, da jo sprejemajo drugače, da manj žalujejo, ker tako močno verujejo v svet pokojnih prednikov?

Veliko žalujejo, vendar na drug način. Zanje umrli prednik še vedno živi z njimi, obenem se ga tudi spominjajo. Nekatera plemena ga po nekaj letih znova odkopljejo in zavijejo v nova oblačila, rjuhe, s čimer hočejo mrtvemu pokazati, da ga imajo še vedno radi. Tako kot pokojni svojci ima pri njih tudi beseda usoda veliko moč. Zmeraj sem se ji uprl, saj sem prepričan, da naše življenje, naša smrt ni nobena usoda, temveč da je to, ko umre mlad otrok, mlada mati na porodu, socialna krivica, ker odgovorni ljudje v vladi, državi, na oblasti niso poskrbeli, da bi ti otroci imeli normalno življenje. Ko sem prišel na Madagaskar leta 1970, je na njem živelo šest milijonov ljudi, danes jih je že enaindvajset. V tem času se je torej prebivalstvo potrojilo, vse drugo pa je ostalo na istem mestu; ni novih cest, ni novih šol, ni bolnic, ni novih riževih polj, novih delovnih mest. Tudi revščina se je potrojila, in ljudje še vedno umirajo zaradi tuberkuloze, malarije, gobavosti. Prej je bilo revnih okoli 30 odstotkov, danes jih je skoraj 80 odstotkov. V naši skupnosti moramo vsak dan nahraniti 6.000 otrok, ki so v osnovnih šolah, poleg njih poskrbimo za preživetje okoli 1.000 mam in starejših nemočnih oseb. Vsak teden potrebujemo zanje 15 ton riža. Prav zato večkrat javno vzdignem glas, in ga tudi lahko, saj vendar nekaj naredimo za ljudi. Resnico je treba povedati, še zlasti ko gre za življenje, za dostojanstvo otroka, za človeka. Ko pridem v nedeljo pred množico sedem tisoč ljudi, med katerimi so tudi turisti, ne morem govoriti le nekaj lepega samo zato, da se bodo ljudje lepo počutili. Ne, takrat moram naznaniti krivico, ki se dela revnim ljudem.

Od kod vse dobite pomoč?

Iz celotnega sveta, največji del prihaja iz Monaka, riž pa iz Slovenije. Pred dvema letoma in pol sem na Radiu Ognjišče pozval ljudi, naj nam pomagajo za tri leta, da bi lahko otroci vsak dan jedli obrok riža. Tako riž, ki ga zdaj jemo na Madagaskarju, daje Slovenija. Tudi moj sedanji obisk je namenjen zbiranju pomoči, dobro vem, da se na Madagaskar ne bom vrnil praznih rok.

Kako to, da se ljudje, ki živijo na smetišču, znajdejo v tako brezizhodnem položaju, da pred seboj ne vidijo poti? Zakaj so bili dobesedno vrženi ob tla in bi tam tudi ostali, če jim ne bi bili ponudili pomoči?

Ker je človek bitje, ki se navadi tudi na najbolj kruto, najbolj revno življenje. Ta revščina je kot ječa, človek je vklenjen in ne more več ven, če ga kdo drug ne potegne. Toda če ga hočeš potegniti, mora tudi sam stegniti roko. Za to, da gre iz tega kraja, ker trpi on, njegovi otroci, njegova družina, ga lahko prepričaš samo z ljubeznijo, prijateljstvom, dejanji, ki jih sprejema kot dejanja, v katerih vidi sebe kot tistega, ki je drugemu enak. Lahko ga prepričaš, toda šele potem, ko vidi, da mu pomagaš, vendar ne za to, da bi ga ponižal, temveč za to, ker ga spoštuješ v njegovem bistvu, da je vendar človek in da ima tak neke odgovornosti do otrok, ki jih je spravil na svet. Ko sem jim rekel, da niso imeli pet, šest, sedem otrok zato, da bodo ti le še bolj revni, kot so sami, revščina namreč kar napreduje, so se vendarle začeli spraševati o tem. Za to, da je človek pripravljen narediti korak, pripravljen stegniti roko, je treba veliko ljubezni in vztrajnosti. Čakati je treba mesece, leta, to čakanje je včasih zelo težko, še posebno za nas, ki prihajamo iz Evrope, kjer hočemo pomagati vsem naenkrat. Na Madagaskarju je drugače, odnos do časa je drugačen. Če gre namreč človek pred časom, je tako, kot da bi izgubil dušo, in takrat reče: moja duša ni več tukaj, nisem več jaz. V nov položaj se mora vživeti z vsem svojim bitjem, telesom, mislijo, z dušo.

Ali je res, da ste si morali izboriti svoj status s pretepom?

Ne s pretepom, ker je to le neko nasilje. Vidite pijanega človeka, ki z nožem napade ženo, otroke, ljudi. Kaj boste naredili? Jaz sem zavpil in že z vpitjem je v glasu moč. Ko sem zavpil, je ta človek, ki je bil v transu, prepoznal moj glas in za nekaj sekund ni bil več v napadu, v tem trenutku sem ga le vklenil. Podobne stvari so se mi zgodile trikrat, toda reševal sem življenja drugih ljudi. Nisem prepričan v nobeno nasilje. Ljubezen je močnejša od vsakega nasilja, toda včasih moraš nekoga, ki je pijan, popolnoma omamljen in s katerim nimaš nobenih človeških vezi, vkleniti, da ni nevaren.

Kdaj so začutili, da v vas ni nobenih slabih namenov, temveč da ste človek, ki jim želi dobro?

Tisti ljudje, ki so občutljivi, to spoznajo takoj. Vem, da so ljudje, ki so revni, lahko tudi slabi, neusmiljeni, nevoščljivi. Revni človek je tak kot vsi drugi, ima vse svoje človeške napake, toda nekateri med njimi imajo vendarle posebno občutljivost, saj takoj vedo, da gre zares, da je prisotna iskrena ljubezen. Tu gre za dar. Videl sem seveda tudi reveže, ki so izkoriščali druge reveže, zato sem jim povedal, da so tu vsi reveži, zakaj potemtakem izkoriščajo žene, dekleta.

Na kakšen način?

Spolno. Nobena žena z otroki namreč ne more biti sama na cesti, temveč vedno v skupnosti, z drugimi družinami. V teh družinah so moški, ki nato izkoriščajo vse druge žene, saj ponujajo varovanje le pod pogojem, da bodo imeli oblast nad njo, nad njenim telesom, nad vsem. Ko prihajam tja, me seveda ti ljudje le počasi sprejmejo, ker vedo, da jim bom pokvaril ves »njihov trg«. Pri njih je na žalost tako, da tisti, ki je močan, ima denar, obvladuje vse druge in se ne zmeni za njihovo dostojanstvo, za njihovo svobodo vesti, svobodo mišljenja. Ker ima moč, hoče gospodovati, drugi morajo biti pod njim. Sicer pa je tako pri vseh narodih, plemenih.

Kaj občutite, kadar vidite ponižane otroke, ženske, starostnike brez upanja, ki jim nihče v skupnosti ne priskoči na pomoč?

To se dogaja v pogledih, v trenutkih, na hitro. Tam je hitrost mišljenja, občutenja, dostojanstva nekega otroka ali žene tako hitro v vas, deluje in kar gori. Vidite tega otroka, ki tako majhen, kot je, nima dovolj hrane, ne more v šolo, je bolan, a se ne more zdraviti, ni oblečen, je na pol nag, hodi bos, ko je vroče in ko je mraz, po dežju in po suhem. Kako bo tak otrok napredoval? Vse to povzroči odpor, jezo, zato skušate nekaj narediti. Ko sem vse te otroke videl na cesti, na smetišču, sploh nisem vedel, kaj vse bom naredil, samo rekel sem: »Bog, pomagaj mi, da bomo te otroke spravili ven iz tega pekla.« Samo to sem rekel. Nisem prišel z jasnimi, popolnimi idejami, kako bom naredil prvi, nato drugi korak. Ne, tam je veliko spontanosti, toda ta je močnejša od vseh mednarodnih podjetij. To lahko dokažem. Prav zato moj Jezus dviga glas pred vsemi temi velikimi podjetji, mednarodnimi ustanovami, ki tako počasi urejajo stvari, tako počasi ukrepajo, da medtem tisoče, milijone ljudi umre, oni pa še naprej sklepajo in premišljujejo, kako bodo kaj izpeljali, kakšno pomoč bodo dali in na kakšen način. Seveda ni nobenega dvoma, da mora biti neka organizacija, toda ta ni glavni cilj, temveč je glavni cilj pomoč človeku, ki trpi.

Je med ustanovami, ki bi jim lahko očitali zaspanost, tudi Cerkev?

Mislim, da je to napaka vseh, le da ima Cerkev srečo, ker ima misijonarje, raztresene po vsem svetu. Lahko jih srečate sredi gozda in vidite, da en sam misijonar, misijonarka, skrbi za šolo, bolnišnico, porodnišnico, da dela vodovod in gradi nove šole. Tudi mi včasih čutimo, da smo malo pozabljeni od ustanove, toda dobro, mi smo še vedno tam in mi smo tisti, ki prebujamo vest vsem ljudem, ki hočejo delati na lahek način ali pa se nočejo preveč angažirati.

Ste bili tudi vi kdaj brezbrižni, mlačni, brez gorečnosti in ste opustili svoje prizadevanje, čeprav ne bi smeli?

Prepričan sem, da je vzrok revščine v človeku, v njegovem egoizmu, da hoče biti več kot drugi, da želi drugega podcenjevati, da hoče drugemu vladati, imeti več privilegijev in biti oboževan. Tako se je zgodilo v arabskem svetu, kjer so voditelji hoteli biti oboževani od svojega ljudstva, čeprav so tudi oni povsem navadni ljudje. Namesto da bi služili ljudstvu, da bi lahko živelo boljše življenje, so hoteli biti oboževani. Ta pohlep po časti je prisoten v vseh narodih. Ker je torej vzrok za revščino v tej človeški strasti, se z Bogom ne prepiram o tem, zakaj jo je toliko na svetu. Zame je pomembno zaupanje, ki je v našem združenju prijateljev. Prav to zaupanje je obrodilo sad, naredilo naš vzpon, da smo prišli iz pekla. Ko pridejo ljudje, turisti v naša naselja na smetišču, se sprašujejo, kako to, da je pri nas veselje in mir. Videti je tudi čistočo, otroci so spoštljivi, pozdravljajo, ne prosijo več, so nasmejani. Toda jaz vem, da to ni pribito, temveč da si je treba vsak dan znova priboriti to mišljenje, to stanje duha. In zato morate biti bojeviti. Prav zato nisem bil brezbrižen, potrt. Ne morem biti brezbrižen pred nekom, ki trpi, temveč me prime sveta jeza. Zakaj pri tolikem trpljenju, smrtih, krivicah ostanemo tihi, se ne odzivamo in rečemo, da je to usoda. Lahko si le rečem, da bi lahko naredil več, toda ne morem reči, da bi bil mlačen, zame je življenje boj, tudi na Madagaskarju tako rečejo. Dokler mi bo Bog dal to vero, duhovno moč, bom kjerkoli služil svojim bratom.

Se vam zdi, da ljudje povsod na enak način razumejo in sprejmejo vaše besede o ljubezni?

Vsak narod ima svoje lastnosti, napake, vsak svoj način izražanja ljubezni, toda na dnu, v svojem bistvu smo vsi enaki. Če je Bog ljubezen, potem smo vsi mi občutljivi za ljubezen, in se lahko igra, poje in dela le na te strune. Ob ljubezni ne bo nihče ostal neobčutljiv. To je smisel našega življenja: ljubiti in biti ljubljen. Ko ljubim in sem ljubljen, sem odrešen, ni me več strah, nikogar se ne bojim, moje življenje je polno ljubezni. Samo ta ljubezen je tako neomejena in tako neskončna, da jo bom iskal vse življenje. Zato ta boj nima konca, nima premora. Zato ne smemo zaspati. Zato ne smemo reči, da smo dosegli cilj. Nikdar ne bomo dosegli glavnega cilja v življenju, kot so ljubezen, pravičnost, bratstvo, sloga. Vsak dan se moramo prepričevati, da moramo biti bratje, da moramo ljubiti tako tistega, ki me ljubi, kot tistega, ki me ne ljubi. Ko sem postal duhovnik, sem si zadal, da bo vsak človek v mojem življenju kot moj brat. Povsem sem verjel v to, ko sem bil posvečen v duhovnika, danes po 37 letih duhovništva pa verjamem še 99 odstotkov. Prišel sem v realnost, izgubil sem le en odstotek idealizma. Še verjamem v to, toda prej sem verjel iz idealizma, iz gorečnosti, zdaj pa, ko sem doživel toliko presenečenj, laži, goljufij, še vedno verjamem, čeprav je posebno težko reči nekomu, da je tvoj brat, kadar gre za fundamentalista, ki je zakoreninjen, ki noče ničesar deliti, noče priznati nobene vrednote, dobre lastnosti, ki vas zaničuje in vas hoče ubiti. Ljubiti takšnega človeka, ki vas gleda s sovraštvom? To ni lahko.

Bi lahko potrdili, da delujete v okolju, ki sprejema krščanstvo? Nedavno so ubili hrvaško redovnico v Burundiju, na Madagaskarju so bili napeti odnosi v letu 1947, ko je prišlo tudi do fizičnih obračunavanj z misijonarji in redovnicami. Ali je danes drugače?

Takšnega nasilja ni več. Vera v Boga je na Madagaskarju njihova naravna vera, zato za nas to ni nobena ovira. K njim smo prišli in kar je v njih dobro, sprejemamo tudi zase. Prav zato sem rekel, da sem državljan sveta, saj nisem nikjer doma. Rojen sem v Argentini, študiral sem v Franciji in Ljubljani, živim na Madagaskarju, kjer sem se vživel v njihov svet, kulturo, v njihov jezik malgaščino. Ko govorite njihov jezik, že mislite malo tudi na njihov način. Mislim, da v tem ni noben človek privilegiran ali oddaljen od Boga. To je odvisno od nas, koliko smo široki, koliko smo prežeti z božjim duhom in božjo besedo. Ne z našo besedo, ne s človeško besedo. Lahko le delimo vero, za katero mislimo, da je ljubezen in da človeka osvobaja. Ljubezni in osvoboditve ne morete prinašati z nasiljem in s tem, da drugega ponižujete. Dati moramo čas, da človek spozna, da to, kar govorite, tudi živite. In če človek to živi, kar govori, potem ta njegova beseda, njegov zgled privlači. Pravijo, da nas besede predramijo, zgledi pa privlečejo.

Omenili ste, da je tradicija in kultura Madagaskarja povsem prežeta s spoštovanjem pokojnih prednikov. Prav v tem odnosu do pokojnih primerjava s Slovenijo ni mogoča, kar potrjuje primer Hude Jame, kjer nasilno pobiti niso pokopani in dejansko še vedno ležijo »na parah.« Med žrtvami bi bil lahko tudi vaš oče, a mu je uspelo pobegniti. Prav zagotovo večkrat razmišljate o tem, da v Sloveniji nimamo pietetnega odnosa do pobitih žrtev v času povojnega komunističnega nasilja?

Vselej, kadar pridem v Slovenijo, se brez dvoma spomnim svojih staršev in staršev mojih staršev in se spomnim vseh prednikov. Jasno je, da me ne bi bilo, če ne bi bilo mojih staršev. Obenem se zavedam, da je zgodovina človeštva narejena z dosežki, razočaranji, s padci. Da je Slovenija, tako majhna država, padla v takšno sovraštvo, da je bila tu civilna vojna, v kateri so se med seboj pobijali Slovenci, je težko razumeti. In moj oče, ki naj bi bil ubit, tako kot je bilo usojeno tem ljudem, ki so bili tu, a je potem kljub temu ušel. Prav zato, ker se je rešil, rečem, da to ni usoda. V Sloveniji imam tete, strice, to je moja družina, za katere ne vem, kje ležijo. Brez dvoma je treba odpustiti vsem tem, ki so delali to zlo in so pobijali svoje brate. Obenem je treba vsem tem ljudem, ki so trpeli, vrniti dobro ime. Moj oče in moja mama sta naredila to, kar sem, njuna vera, njuna poštenost, ki sta mi jo dala. Če bi bil rojen v kakšni drugi družini, bi bil drugačen. Dala sta mi, kar sta imela dobrega, učila sta me, naj bom pošten, naj bom do drugega radodaren, dala sta mi vero, in to vero v Jezusa sem potem sam premislil, prežel in se sam odločil, da mu bom sledil.

V svojem očetu sem videl poštenega človeka. Bil je Slovenec, preprost Slovenec, tak kot vsi drugi. Kakšna dobrota, poštenost, tako v očetu kot moji mami. Vse to mi bo zmeraj ostalo v življenju, očeta hočem prav v tem posnemati. Videl sem, kako je trpel v Argentini, kljub temu da se je privadil (Pedro Opeka si z rokami zakrije obraz in skloni glavo, sledijo trenutki popolne tišine) … kako je trpel, ker je izgubil dobro ime. Starša sta morala vse zapustiti, oditi v drugo državo, med drug narod z drugimi navadami in jezikom (Opeka spet za trenutek molči in po tihem, s solzami v očeh, nadaljuje). To dobro ime je treba vrniti. To priznanje mora priti s strani države. Vsaka država, vsaka generacija lahko naredi polom, toda naslednja generacija mora to popraviti, poskrbeti za spravo, vrniti dobro ime vsem tem ljudem. Grobovi bi morali biti priznani, tako kot so vsi grobovi.

Toda kako narediti korak sprave, ko pa je ravno predsednik republike dr. Danilo Türk, ki vam je za vaše misijonarsko delo na Madagaskarju podelil častno priznanje, govoril o Hudi Jami kot drugorazredni temi? Kako ste sploh razumeli te njegove besede, ki vendar kažejo, kakšen je njegov odnos do pobitih žrtev?

Nočem se spuščati v debato besed, ker mislim, da so bile te besede izgovorjene, upam, nevestno in ne iz prepričanja. Mislim, da je treba človeku znati odpustiti in da mu lahko kakšna beseda tudi uide. Nekomu, ki je uradna oseba, je nato težko reči, da nekaj ni rekel, če pa je. Nisem prepričan, da je hotel biti žaljiv do Slovencev, ki so dali svoja življenja za svoje prepričanje, vero, vrednote. Seveda pa mislim, da mora priti do nekega priznanja, do sprave in da mora kriza, ki je bila med nami Slovenci, prinesti nov pogon, novo energijo, novo bratstvo, da se bomo med seboj bolj spoštovali, čeprav smo različnih prepričanj in vere. V glavnem se spoštujemo, živimo na istih tleh, na isti zemlji, ki je za vsakega domovina. Evropi lahko dajemo zgled, saj je tudi naša zgodovina v glavnem lepa.

Poleg častnega priznanja naše države ste bili tudi med nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, prejeli ste Ciril-Metodovo odličje, najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem. Kakšen je vaš odnos do priznanj? Ste jih veseli, ste presenečeni, počaščeni?

Vsako priznanje pride nepričakovano, takrat razmišljam o tem, kako to, še eno priznanje. Ali to pomeni, da so opazili, da smo nekaj naredili za najbolj revne ljudi, da smo naredili čudež, da smo tem ljudem, ki so bili na obrobju družbe, ki so jih drugi zaničevali in odvrgli kot odpadke, znova dali dostojanstvo, veselje do življenja, mir, ljubezen do svojega naroda in do drugih ljudi? Če torej vidijo naše delo in če to vsem drugim, ki delajo po svetu enako kot mi, daje navdih in upanje, če se s tem odprejo druga vrata za pomoč, sem vesel takega priznanja. Kaj je bil vendar naš problem? Da nismo imeli dovolj denarja. Imamo sposobne ljudi, ki so okrog nas, vendar nimamo dovolj denarja, da bi lahko delali stanovanja, šole, bolnišnice, vodovode. Ljudje radi pomagajo tam, kjer je uspeh, kjer se dela, in če nam priznanja odpirajo ta vrata, potem rečem le hvala Bogu.

Ali so vam prav zaradi državnega priznanja pripravljeni pomagati tudi v Sloveniji?

Seveda, sicer pa sem prepričan, da ljudje radi pomagajo, hočejo pomagati. Ko vidijo na televiziji sestradanega otroka, ki je bolan, lačen, bi mu pomagali kar prek ekrana, če bi lahko. Potem se vprašajo, komu bi dali denar, da bi prišel do prizadetega? Pomembno je zaupanje. Ko ljudje vedo, da gre denar v prave roke, da gre za lačne otroke, za revne matere, družine, ne bo nobena finančna kriza preprečila dobremu človeku, da ne bi pomagal sočloveku. To sem videl v Franciji tudi v času krize.

Ali bi razumeli kot osebni poraz, kot da vaša ljubezen do ljudi, ki živijo na smetišču, ni dovolj velika, če bi se odločili zapustiti Madagaskar, kjer živite že skoraj štirideset let, in bi se vrnili v Argentino ali v Slovenijo?

O prihodnosti je težko govoriti. Moja vera je služiti revnemu bratu do konca svojega življenja in deliti z vsemi najbolj revnimi, karkoli mi je Bog dal. Kjerkoli bom živel, naj bo to Madagaskar, Slovenija, Argentina, Latinska Amerika, bom živel za revne ljudi in delal za to, da se vso bogastvo, ki ga je Bog dal človeštvu, enakomerno deli vsem. Ne zato, ker so vredni ali nevredni, temveč za to, ker gre za človeka. Vsak človek mora imeti enako dostojanstvo, enake možnosti, da napreduje kot jaz, in jaz moram to deliti.

Božič boste praznovali na Madagaskarju, kjer domačini, malgaši, gojijo posebno rožo, božično zvezdo. Prav z njo so lahko povezani in obdarjeni domovi sveta.

To pove, da lahko tudi najbolj revni ljudje obogatijo najbogatejše, da lahko tudi revni ljudje nekaj dajejo drugim. Njihovo bogastvo je lahko ljubezen, njihov otrok, njihova vztrajnost v trpljenju. Prav zato sem prišel v tem času, ko bom v istem tednu na zahodu, kjer je toliko denarja, toliko bogastva, nato na sam sveti večer znova na Madagaskarju, kjer živimo tako skromno in revno. Ampak s kakšnim veseljem! Vsem dobrim ljudem želimo deliti in povedati, da ima božič smisel, kadar nas spominja, da nismo sami, temveč so na svetu tudi drugi narodi, ki jim je treba pomagati. Božič je praznik ljubezni do vsakega človeka, ker je bil Bog rojen za vsakogar. To je upanje, ki ga prinaša Bog za vsakega izmed nas in ga moramo deliti z vsemi tistimi, ki ga nimajo. Ko bom na Madagaskarju, bom krepil upanje naših mater, očetov, mladih, otrok, da vztrajamo, da ne obupamo in da upamo, da bo enkrat boljše življenje za vse nas; da bomo živeli človeka bolj vredno življenje, ne samo duhovno, ker to že doživljamo, temveč tudi materialno. Da ne bomo živeli le za en obrok riža na dan, temveč da bomo lahko živeli z veseljem.

BIOGRAFIJA
Pisatelj in misijonar Pedro Opeka je bil rojen leta 1948 v Argentini, kamor sta iz Slovenije kot povojna begunca pribežala njegova starša. Potem ko je leta 1966 vstopil v družbo lazaristov, je štiri leta kasneje za krajši čas obiskal Madagaskar, kamor se je znova vrnil po mašniškem posvečenju leta 1975. Za najrevnejše prebivalce vasi Vaingaindrano na jugu Madagaskarja je začel graditi hiše, športno igrišče za otroke, postavil je tudi zdravstveni dispanzer in cerkev. Leta 1989 se je preselil v prestolnico Antananarivo, ki je bila znana po mestnem odlagališču smeti, kjer je živelo v bedi okoli 250.000 ljudi. Ljudem, ki so bili za državo povsem odpisani, je Pedro Opeka postal oče štirih M, saj se je začel boriti proti alkoholu, mamilom, prostituciji in igram na srečo. Obenem je ustanovil združenje Akamasoa ter s pomočjo malgaških prostovoljcev začel graditi vasi, prebivalci novega »mesta upanja« pa so poleg zidanih hiš dobili šole, zdravstveni dom in možnost zaposlitve.