bikoborbe Svet24.si

Biki v Kolumbiji si lahko oddahnejo, konec je ...

duši Svet24.si

Jasni znaki, da je nekdo iz vaše dušne skupnosti

823603_092-strancar Necenzurirano

Znani slovenski podjetnik na avstrijski zatožni ...

mitja kunstelj-pl Reporter.si

Tako je sodišče sesulo Mitjo Kunstlja, ki je ...

osijek pm Ekipa24.si

Grozljivka na Hrvaškem: prerešetali so avto ...

Prepričan, da je kopija očeta Odkrito.si

Trdi, da je nezakonski sin Kralja Karla III. in ...

doncic Ekipa24.si

Uf, kakšne brutalne besede Luke Dončića po ...

Slovenija

Intervju s Kresalovo

Deli na:

Odločbe ustavnega sodišča so najvišje odločbe v državi, ki se jih tudi z referendumom ne da napadati, je v pogovoru za STA poudarila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Vprašanji izbrisanih in morebitnih odškodnin sta bili po njenih besedah večkrat zlorabljeni. V svojem mandatu obljublja predvsem oster boj proti organiziranemu kriminalu.

Odločbe ustavnega sodišča so najvišje odločbe v državi, ki se jih tudi z referendumom ne da napadati, je v pogovoru za STA poudarila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Vprašanji izbrisanih in morebitnih odškodnin sta bili po njenih besedah večkrat zlorabljeni. V svojem mandatu obljublja predvsem oster boj proti organiziranemu kriminalu.

Kresalovi se ne zdi nič nenavadnega, da ministra za notranje zadeve in pravosodje prihajata iz iste stranke. Že pred uradnim prevzemom vodenja ministrstva je napovedala več zakonskih sprememb, med drugim na področju azilne politike in trpinčenja na delovnem mestu. Obljublja tudi vzpostavitev posebnega nadzora nad delom policije, njen prvi ukrep pa je bila ustavitev postopka uvedbe električnega paralizatorja.

Lahko v nekaj besedah opišete stanje na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) in ocenite delo vašega predhodnika Dragutina Mateja?

Minister mi je korektno predal svoje delo. Povedal je, kateri projekti so še odprti in za katere odločitve se mu je zdelo primerno, da jih prepusti meni. Sama ne gledam toliko na to, kako je delal sam oziroma ali je delal dobro ali slabo, ampak bolj na to, kateri so strateški cilji, za katere sama ocenjujem, da so najpomembnejši pri delovanju ministrstva in vseh organov, ki delujejo v njegovem sklopu. V skladu s tem, kar sem predstavila na svoji predstavitvi pred parlamentarnim odborom, bom tudi vodila delo tega ministrstva. Ministrstvo je sicer dobro organizirano in s pravo energijo in ekipo se ga da dobro peljati.

Med vašimi prvimi ukrepi je bila ustavitev postopka uvedbe električnega paralizatorja in zapečatenje že kupljenih paralizatorjev. Zakaj ste se odločili za ta ukrep in katera prisilna metoda je sploh lahko upravičena z vidika varovanja človekovih pravic?

Vedno gre za tehtanje varnosti in svobode. Vsi ukrepi morajo temeljiti na zelo natančnih analizah učinkov posegov v človekove pravice, predvsem pa tudi na jasnem dialogu z nevladnimi organizacijami in zunanjimi strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo.

Električni paralizator je sicer izredno učinkovito prisilno sredstvo, resna demokratična država pa vendarle z njimi ne opremi svojih represivnih organov brez resnega premisleka, širšega dialoga in jasne zakonske podlage. V Sloveniji nič od tega ni bilo opravljeno. Opozarjam, da za razliko od ZDA, kjer so paralizatorji že dalj časa v uporabi - in tudi pogosto zlorabljeni - skoraj nobena evropska policija tovrstnega orožja nima v splošni rabi.

Kot zanimivost lahko povem, da se je v Veliki Britaniji uvedbi tega prisilnega sredstva uprla sama policija, v Kanadi pa zaradi nedavne smrti mladoletnika, na katerem je bil s strani policije uporabljen paralizator, razmišljajo o njegovi ukinitvi. Želim reči le, da dosedanji argumenti za uvedbo električnega paralizatorja v slovensko policijo niso prepričljivi; sploh ne v luči pomislekov in nevarnosti, ki jih ta prinaša. Dokler za to ne bodo podani argumentirani varnostni razlogi, sprejeta ustrezna zakonska podlaga in dosežen konsenz ne samo znotraj policije, ampak tudi širše strokovne javnosti, bodo paralizatorji ostali zapečateni.

Kateri kandidati so se prijavili na natečaj za generalnega direktorja policije in kdo ima po vašem največ možnosti?

Kot veste, se je razpis končal v začetku prejšnjega tedna. Prijave v skladu z razpisnimi pogoji ne prihajajo na ministrstvo za notranje zadeve, ampak na ministrstvo za javno upravo. Tam deluje uradniški svet, ki vodi celoten postopek izbire. Koliko prijav je bilo, ne vem, iz medijev pa sem izvedela, da jih je bilo kar veliko, kar je dobro. O imenih nisem obveščena, dokler uradniški svet ne naredi prvega izbora oziroma dokler se ne pogovori s kandidati, ki ustrezajo formalnim pogojem razpisa.

V pismu policistom ste med drugim napovedali vpeljavo programov za preprečitev trpinčenja oziroma mobinga na delovnih mestih, in sicer od državne do lokalne ravni policije. Kakšne konkretne rešitve imate v mislih?

To je 'nekaj novega' v družbi in se pojavlja praktično na vseh področjih, kjer imamo odnose med delodajalci in delojemalci. Tudi policija ni imuna na to - do pritiskov na zaposlene prihaja na različne načine. Ker pa to vprašanje ni bilo sistemsko urejeno, smo se odločili, da gremo po isti poti kot pri nekaterih drugih sistemskih ureditvah. Najprej poskušamo dobiti pregled, kakšna je praksa v tujini, nato se poskušamo pogovoriti z nekaterimi nevladnimi organizacijami, ki spremljajo problematiko, nazadnje pa bomo skupaj oblikovali konkretne ukrepe. Ti bodo zagotovo v smeri povečanja socialnega dialoga, zaposleni pa bodo imeli tudi možnosti obveščanja, da se to dogaja, ne da bi bili zaradi tega deležni še večjega mobinga.

Verjetno se je to dogajalo tudi že prej, vendar marsikdaj ni prišlo v javnost.

Ko je pojav tako razširjen, da dobi že svojo oznako, se ga ljudje zavejo in se začnejo z njim ukvarjati. Verjamem, da se tako kot na drugih področjih tudi v policiji dogajajo pritiski nadrejenih. Ti so lahko morda navzven neškodljivi, samim ljudem pa v resnici onemogočajo, da bi dobro opravljali svoje delo in da bi se na delovnem mestu dobro počutili. Pogosto delodajalci zaposlene tudi silijo delati nekaj, česar sami ne bi želeli ali česar se ne pričakuje glede na njihovo delovno mesto.

Pred odborom za notranjo politiko ste med cilji ministrstva omenili vzpostavitev neodvisnega nadzora nad delom policije. Kakšen bi bil ta organ? Dejali ste, da naj bi bil podobnem varuhu človekovih pravic.

Tak je bil delovni naslov - nekaj med varuhom in informacijskim pooblaščencem. Nadzor je zdaj razpršen med ministrstvom, policijo in vrhovnim državnim tožilstvom, ki izvaja nadzor nad kaznivimi dejanji, ki jih storijo policisti. Tak nadzor je neučinkovit, denarno potraten, na koncu pa ne koristi niti varovanju policistov pred šikaniranjem niti varovanju posameznikov, ki so se znašli v policijskih postopkih in katerih pravice so bile kršene. Želimo iti v smer nekega centralnega nadzora, neodvisnega od izvršilne oblasti, a z določenimi izvršilnimi pooblastili. To bi bil neke vrste križanec med varuhom in informacijskim pooblaščencem, pravo formulo pa je še treba določiti.

Tudi to je strateška sprememba, ki bo dolgoročna in ki bo bistveno vplivala na postopke, zato tečejo znotraj ministrstva dogovori in primerjalno pravne analize z ostalimi sistemi. Je pa pri prekoračitvi pooblastil pogosto tudi to, da ne gre za željo po zlorabi pooblastil, ampak preprosto za nepoznavanje okvirov pooblastil in njihovega izvajanja. Zato lahko na kratek rok zelo veliko naredimo z bolj intenzivnim in fokusiranim izobraževanjem policistov.

Kakšna pooblastila pa bi imel takšen organ?

V tem trenutku je o tem še prezgodaj govoriti, saj še nismo dorekli, kakšna bi bila njegova organiziranost. Gre pa za organ, ki bi z vidika kršenja človekovih pravic procesiral tožbe zoper policiste s strani udeležencev v policijskih postopkih. Mimogrede zaveza po ustanovitvi tovrstnega organa izhaja posredno tudi iz dveh sodnih primerov, ki jih je Slovenija v zadnjih nekaj letih izgubila pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu, kjer smo bili obsojeni za nehumano in poniževalno ravnanje z osebami v policijskih postopkih in predvsem zato, ker obstoječi domači organi niso bili sposobni izvesti hitre in neodvisne preiskave teh dogodkov.

Aktualna je tudi problematika izbrisanih. Kakšni natanko bodo ukrepi oziroma ali bodo upravičeni tudi do odškodnine? V kateri fazi so danes postopki, povezani s tem?

Vprašanje izbrisanih je na žalost po vseh teh letih še vedno odprto. Nobena oblast doslej ni našla politične moči, da bi ga zaključila. Ta vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da bo vprašanje izbrisanih rešila. Zavezali smo se, da bomo nemudoma pristopili k izpolnjevanju odločb ustavnega sodišča in k oblikovanju takšne zakonske rešitve, ki bo omogočila izdajo odločb za tiste osebe, ki jim te še niso bile izdane.

V sklopu te zaveze smo na ministrstvu nemudoma začeli pripravljati vse podlage za izpeljavo postopkov za izdajo dopolnilnih odločb. Teh še nismo začeli izdajati, pripravljalni postopki namreč še tečejo. Ob tem smo navezali stike z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s tem problemom, pa tudi z nekaterimi zunanjimi pravnimi strokovnjaki. Radi bi dobili čim bolj korektno in strokovno sliko o tem, kako ta postopek izpeljati pravilno, strokovno in zakonito.

Veliko se govori o odškodninah. To vprašanje se žal prepogosto posplošuje in zlorablja za politične obračune. Realnost pa je, da doslej nihče še ni naredil celostne analize o tem, koliko zahtevkov je bilo vloženih, ali je verjetno, da bi bili ti zahtevki utemeljeni in koliko jih lahko še pričakujemo. Politiki veliko govorijo o odškodninah, čeprav se o njih zelo malo ve. Na ministrstvu zato ob pripravljanju postopkov za izdajo odločb delamo tudi temeljito analizo števila in višine vloženih odškodninskih zahtevkov v civilnih in upravnih postopkih. V tem trenutku noben postopek še ni bil uspešno končan, nobena odškodnina ni bila dosojena. V zvezi s tem pripravljamo tudi celotno pravno analizo utemeljenosti zahtevkov in vprašanj zastaranja. Ko analizo opravimo, bomo komaj vedeli, kje smo - kakšna je, če sploh je potencialna odgovornost države in s čim lahko računamo. Glede na rezultate se bomo odločili, ali so potrebni še kakšni normativni ukrepi. V tem trenutku pa se konkretno delo nanaša samo na izdajo odločb.

Kako vidite vašo namero v luči referenduma, na katerem so državljani in državljanke zavrnili tehnični zakon tedanjega notranjega ministra Rada Bohinca? Kako ocenjujete možnost vnovičnega referenduma?

Ne smemo pozabiti, da odgovornost in obveznost ministrstva za notranje zadeve izhaja iz ustavne odločbe. In ustava je pri nas generalni pravni akt, po katerem deluje cela država. Odločbe ustavnega sodišča so pač najvišje odločbe v državi, ki se jih tudi z referendumom ne da napadati. Obveznost izdaje dopolnilnih odločb izhaja neposredno iz izreka te ustavne odločbe.

Žal je v zvezi z izbrisanimi ogromno špekulacij, kdo to so in komu se bo status podeljeval. Dve stvari je treba na tem mestu pojasniti. Prva je, da urejanje statusa izbrisanih ne pomeni podeljevanja državljanstva. Žal po vseh teh letih še vedno opažam, da ljudje večinoma sploh ne vedo, kaj je osnovni problem izbrisanih in da ni šlo za državljanstva, temveč za izbris iz registra prebivalstva.

Po drugi strani pa se je žal v Sloveniji zadnja leta ustvarilo prevladujoče mnenje, da gre pri izbrisanih za špekulante, ki so delovali proti neodvisni Sloveniji in celo za osebe, ki so bile aktivno udeležene v agresiji JLA zoper Slovenijo. Take obtožbe preprosto ne držijo. Po mojih podatkih jih je bilo od približno 18.500 ljudi, ki so bili izbrisani, v Jugoslovanski armadi zaposlenih manj kot 5 odstotkov. Med tistimi, ki jim je bilo izbrisano stalno prebivališče, je bilo ogromno mladoletnih oseb, otrok, pa tudi Slovencev. Ko se spremlja delovanje ministrstva za notranje zadeve, je treba te stvari imeti v mislih.

Zaradi korektnega obveščanja javnosti bomo poskušali zgodbo dovolj natančno razložiti in prvič v zgodovini javnosti predstaviti konkretne in preverljive podatke o statusu in kategorijah teh oseb, da bodo ljudje razumeli, da ne gre za neke sporne postopke, ki bi bili v škodo Sloveniji, ampak za to, da smo dostojna pravna država, ki spoštuje človekove pravice in ustavni red.

Obiskali ste tudi azilni dom in napovedali spremembo zakona o mednarodni zaščiti. Katere spremembe napovedujete?

Evropska unija določa okvir, v katerem se določajo pravice in obveznosti azilantov v posameznih državah, pri čemer pa je Slovenija izbrala najnižjo možno stopnjo varovanja njihovih pravic. Menimo, da moramo kot sodobna mlada evropska država raven varovanja pravic teh oseb dvigniti na neko primerljivo raven. Poskrbeti moramo za osnovne pravice, kot sta dostojno prebivanje in pravica do pravnega zagovornika v lastnem jeziku prosilca za azil. Gre za neka občečloveška načela. Ljudje, ki v svoji državi ne morejo več živeti, pa za to niso sami krivi, in iščejo podporo v nekih drugih državah, morajo imeti status, vreden njihovega življenja. V tej smeri bo šla revizija zakona in predlogi za njegovo izboljšanje.

Kako ocenjujete delo pretekle vlade v boju proti organiziranemu kriminalu in kakšni so vaši načrti?

Kot veste, je bilo doseganje večje učinkovitosti pri boju zoper gospodarski kriminal, korupcijo in na splošno zoper finančno kriminaliteto eden od glavnih ciljev, ki sem si jih zadala kot ministrica. Ker je to ena od prioritet, smo se je že zelo resno lotili. Razmišljam o tem, kako bi ta del policije dvignili na neko višjo organizacijsko raven. Gre za to, da bi bili ljudje, ki se ukvarjajo s kriminaliteto te vrste, ustrezno izobraženi na pravno-ekonomskem področju, in da bi imeli dostop do ustreznih podatkov. Izboljšati je treba tudi sodelovanje z ostalimi organi, ki pri tem sodelujejo - carino, davčno upravo, tožilstvom itd.

Že v programu sem napovedala, da bom iskala učinkovito obliko organiziranosti. V zvezi s tem sem se že pogovarjala s predstavniki policije in kriminalistične službe, z zunanjimi strokovnjaki in strokovnjaki v okviru Evropskega sveta. Obstajajo tri različice: ena je oblika finančne policije, druga je oblika nacionalnega preiskovalnega biroja, lahko pa iščemo kapacitete tudi znotraj obstoječega sistema. Analiza je precej zahtevna, predvidevam pa, da bi jo lahko končali v prvih treh mesecih naslednjega leta. Obliko, za katero menimo, da bo najučinkovitejša za pregon kriminala, bomo tudi predstavili javnosti. Ne sme pa priti do tega, da bi se zaradi spremembe v delovanju tega organa ostali postopki, ki še tečejo, ustavili.

Ob vsem govorjenju prejšnje vlade o tem, kako učinkovito je želela preganjati gospodarski kriminal, je žalostno videti, da je medresorska skupina strokovnjakov za področje pregona takšnega kriminala leta 2005 kar zastala in prenehala delovati. Že z novim letom jo bomo ponovno vzpostavili. Med kratkoročnimi ukrepi bo tudi ta, da bomo kriminalistom omogočili dostop do osnovnih baz podatkov. Zadnjič sem se namreč na to temo pogovarjala s predstavniki policije in izvedela, da kriminalisti - tudi tisti, ki delajo na najtežjih oblikah kriminala -, enostavno nimajo dostopa do teh baz. Takšne podatke ima vsaka odvetniška pisarna, vsako malo boljše podjetje, naši kriminalisti pa jih nimajo.

Opozicija je vladi med drugim očitala, da ima ista stranka dva represivna resorja. Kako gledate na to v luči boja proti organiziranemu kriminalu?

Izjava zdajšnje opozicije, da ima LDS zdaj dve represivni ministrstvi, pove vse o njihovem odnosu do pravne države. Pravosodje namreč ni represivno ministrstvo - daleč od tega. Imamo samo dve represivni ministrstvi in to sta za notranje zadeve in za obrambo. Ne morem mimo ugotovitve, da se je žal v prejšnjem mandatu pogosto dogajalo, da je bilo pravosodje represivni sistem. Ampak pustimo to.

Ne zdi se mi nič slabega in nič nenavadnega, da ti dve ministrstvi vodita ravno ministra iz vrst LDS. Že med volilno kampanjo smo bili edina stranka, ki je pravno državo in načelo zakonitosti postavljala na prvo mesto med prioritetami svojega delovanja. To, da smo področji, ki sta bistveni za vzpostavljanje pravnega reda, enakosti pred zakonom in za resno funkcioniranje pravne države, prevzeli ravno mi, in se nismo borili za bolj prijetna ali vplivnejša ministrstva, dokazuje, da smo zelo resno mislili s tem, da je naš cilj pravna država. Izpostavili smo kar nekaj strateških ciljev tako na področju pravosodja kot na področju ministrstva za notranje zadeve. Sodelovanje ministrov iz iste stranke lahko v tem smislu kvečjemu prispeva k pozitivni sinergiji, da bomo lahko nekatere projekte bolj uspešno zastavili in na koncu res dvignili pravno varnost na višji nivo.

Slovenski policiji ste v zvezi z zadevo Patria večkrat očitali prepočasno ukrepanje. V kateri fazi je preiskava danes in kako policija sodeluje s finskimi preiskovalci?

Preiskavo zdaj vodi in usmerja državno tožilstvo, zato so v zvezi s tem pristojnosti ministrstva za notranje zadeve omejene. Seveda pa je zadevi treba priti do dna čim prej. Na to smo opozarjali že prej in smo še vedno istega mnenja. Takoj, ko sem prišla na ministrstvo, sem zahtevala vsa poročila o nadzorih, ki so bila izvedena znotraj policije in predana nekdanjemu ministru. V funkcioniranju sistema so bile takrat odkrite določene nepravilnosti, ki pa so bile odpravljene znotraj tega nadzora. Na ministrstvu smo vzpostavili takšno stanje, da policija lahko nemoteno, hitro in strokovno opravlja svoje delo. Naš interes je, da se ta stvar čim prej razišče. Kolikor sem obveščena, naša policija sedaj korektno, dobro in sproti sodeluje s finsko policijo.

Prejšnji vladi je tedanja opozicija očitala, da novi zakon o varnosti cestnega prometa temelji na povečani represiji. Število žrtev prometnih nesreč se je kljub temu zmanjšalo. Ali bo zakon ostal takšen kot je ali so predvidene spremembe in kakšne?

Kratek čas je še od takrat, ko so spremembe stopile v veljavo, in vsakemu zakonu je treba pustiti svoj čas. Po enem letu veljavnosti teh sprememb pa nameravamo narediti celovito raziskavo, da bi ugotovili, kakšni so bili dejanski vplivi zakona. Dejstvo je, da samo z visokimi kaznimi ne bomo nujno rešili vseh problemov. Treba je pogledati, ali obstajajo kakšni drugačni načini - koliko več lahko naredimo na preventivi in katere kazni so sploh smiselne. Zato pa bomo zakonu dali določen čas, potem ga bomo analizirali in se odločili, katere rešitve so morebiti neprimerne, sporne in katere bi bile mogoče lahko boljše.

Omenjali ste predvsem vzgojni vidik preventive.

Veliko je treba vlagati v preventivo, tako pri izobraževanju kot tudi pri delu vseh tistih, ki sodelujejo v prometni varnosti - od vseh služb v pristojnosti ministrstva za promet pa do avtošol. V koalicijski pogodbi smo se zavezali, da bomo razmislili o ustanovitvi samostojnega organa, ki bo skrbel za varnost v prometu in dajal predloge za celotno verigo ukrepov, kjer bi bilo potrebno tudi tesno sodelovanje z ministrstvom za promet. Računam, da bo to sodelovanje steklo in da bomo ugotovili, kje so največje pomanjkljivosti - od vzdrževanja gradbišč na cestah pa do učinkovitosti policijskega nadzora. Prepogosto se breme odgovornosti za varnost na cestah pavšalno prevali na policijo, pa še zdaleč ni edina, ki mora skrbeti, da so ceste čim bolj varne.

Kako je odstop državnega sekretarja iz kvote LDS Slavka Ziherla vplival na vlogo LDS v koaliciji?

LDS je kompetenten in korekten partner v koaliciji, ki ga ostali partnerji poslušajo. Kot stranka se nismo opredeljevali do izbire Dimitrija Rupla v kabinet predsednika vlade. Premier si ima pravico izbirati svoje osebne svetovalce. Tako kot je negodovala cela javnost, pa je negodovala tudi LDS-ova javnost.

Ko smo izvedeli, da se je delokrog gospoda Rupla postavil zelo široko in da lahko njegovo delovanje neposredno vpliva na izvajanje naše zunanje politike in posega v pristojnosti ministra za zunanje zadeve in ministra za Slovence po svetu, pa smo kot stranka ostro protestirali. Menimo, da morajo svetovalci, ki nastopajo v kabinetu, res delovati kot svetovalci. Želimo, da se v koaliciji določi njihov način dela. O tem smo imeli zelo široko razpravo in tudi ostala kolega iz koalicije sta se strinjala, da je to zelo resno vprašanje. Razpravo bomo poskušali končati z nekim zaključkom o načinu določanja teh pristojnosti.

V stranki so podprli takšno stališče vodstva, o tem pa smo imeli tudi daljšo razpravo na svetu stranke. Ta je seveda podprl tudi odločitev, da poskušamo te zadeve rešiti z notranjim dialogom, znotraj koalicije.

Morda še eno hipotetično vprašanje, ki je bolj vezano na zadevo Patria: ali bi soglašali s predčasnimi volitvami, če bi se izkazalo, da predsednik SDS Janez Janša ni prejel podkupnine?

Je kdo kdaj trdil, da jo je prejel? Ali ste kdaj od koga v predvolilni kampanji slišali, da je Janeza Janšo obsodil, da je prejel podkupnino?

Od finskega novinarja.

Ampak finski novinar ni slovenski politik.

Že, pa morda hipotetično.

Treba je ločiti zadeve. V predvolilni kampanji Janeza Janše ni nihče obtoževal, da je prejel podkupnino. Tudi katerega drugega predstavnika vlade nihče ni obtoževal tega. Naše kritike so se nanašale na to, kako potekajo preiskave, kako delajo organi in kako se predstavniki vlade odzivajo na problem, ki se je pojavil. Sicer pa so to mnogo preresne zadeve, da bi o njih špekulirali ali dajali neke hipotetične odgovore. Preiskave tečejo in verjamem, da se bodo nekega dne končale. Na podlagi rezultatov preiskav bomo lahko dajali ocene o tem, komu je bila storjena krivica in kako so se stvari vodile.

In kakšen vpliv so imele?

Te ocene politiki ne bomo mogli dati. Politika in volitve se odzivajo na dogajanje v družbi in nad tem pač nima nadzora nihče.

Kako sicer ocenjujete prve tedne delovanja nove vlade?

Zanimivo je. Vladna ekipa je res sestavljena iz kompetentnih ljudi, ki poznajo svoja področja. Veliko jih še nikoli ni bilo aktivnih v politiki in so povsem neobremenjeni s kakršnimi koli usmeritvami ali pomisleki. Res se osredotočajo na to, da bi svoja področja dobro vodili. In zato so razprave na vladi včasih burne in odprte.

Kar je dobro?

Kar je izjemno dobro. Res je, da seje trajajo dlje, kot bi človek pričakoval, in jih imamo tudi večkrat. Velik plus te vlade pa je, da smo si sposobni povedati tudi različna mnenja, da smo jih sposobni argumentirati in da smo na koncu sposobni sprejeti enotno odločitev in za njo stati. Zaenkrat je delo dobro, pestro, zanimivo in upam, da nam bo šlo dobro še naprej.