Roman Leljak je že pred dvajsetimi leti odkrival žrtve Hude jame in prišel do betonskega zidu, za katerim so zdaj našli trupla žrtev ljudi, ki so jih partizani večinoma še žive vrgli v jaške. Med njimi so bile tudi mladoletne osebe, ženske in domačini iz Celja in okolice. Leljaku je uspelo vzpostaviti stik z žensko, ki je kot 15-letno dekle dvakrat pobegnila iz Hude jame in zdaj živi slepa na eno oko v Argentini. Prepričan je, da je v Hudi jami najmanj deset tisoč žrtev. Upa, da bodo policisti izpolnili obljubo in septembra začeli preiskovati tudi množično grobišče v Košnici pri Celju, kjer po njegovih besedah ležijo trupla Celjanov, ki so umrli zaradi komunistične revolucije.
Pred dnevi je rudarski inšpektorat zaradi varnosti prepovedal nadaljnje preiskovanje povojnega hudodelstva v Barbarinem rovu v Hudi jami. Nekaj tednov prej ste kriminalistom izročili seznam verjetnih storilcev tega hudega kaznivega dejanja. Verjamete, da bo policiji po tolikem času vendarle uspelo najti krivce in jih pripeljati na sodišče?Huda jama je prizorišče najbolj strašnega zločina v zgodovini Slovenije. Mogoče ni največje, okolica Teznega je veliko večje, gotovo pa je najbolj strašno. Nad zaprtjem samih izkopov iz jame nisem presenečen. Vhod v jamo so začasno zgolj utrdili, da je bil možen dostop. Verjetno bo zaradi pritiska javnosti in zlasti novinarjev treba dostop v jamo bolj utrditi. Če je bil to namen, to pozdravljam, saj je bilo tudi mene strah, ko sem si 25. maja ogledal jamo. Gre za vodoravni jašek, približno meter visok, potem so še navpični jaški, ki so polni žrtev. V svoji knjigi omenjam dva jaška, v resnici pa so trije, široki približno sedem metrov, globoki pa okoli 40 metrov. Vanje so partizani svoje žrtve večinoma pometali žive. Za temi jaški so še vzporedni vodoravni jaški, ki gredo v razne smeri. Verjetno so se žrtve umikale tudi tja in jih je dejansko veliko več, kot predvidevajo. Preden bodo vse to odkopali, bo minilo več let. Po moji oceni je tam najmanj deset tisoč trupel. Tudi po mojih podatkih iz let 1989 in 1990 je glede na vse enote, ki so bile takrat v Celju, številka od deset do 12 tisoč realna.
Seznam domnevnih likvidatorjev ste objavili tudi v novi knjigi Teharske žive rane – Huda jama. Gre za pripadnike 1. slovenske divizije narodne obrambe, 2. bataljona, 3. brigade, ki jih je vodil partizanski major Anton Riček - Toni. Morda veste, koliko jih je med njimi še živih?
Ta seznam sem dobil po naključju, mogoče zaradi zvez, ki sem jih imel med raznimi društvi, tudi med samimi borci. Nikjer v Sloveniji ne obstaja noben seznam borcev katerekoli partizanske enote, kar je zelo čudno, saj so bili partizani pismeni in so gotovo imeli sezname svojih borcev. To velja tudi za sezname pripadnikov vojske državne varnosti oziroma Knoja (korpusa narodne obrambe Jugoslavije – op. p.), v katerega se je preoblikovala. To je edini seznam, ki sem ga dobil v popolnosti. Na seznamu je 640 ljudi, ki so bili 9. maja v navedeni brigadi. Po tem datumu so se ji pridružili še partizani iz drugih enot, ki so jih razpustili, predvsem iz kamniško-zasavskega odreda in iz 14. divizije, toda njihovega seznama nimam, ker ne obstaja. Deloma ga skušam sestaviti. Iz vseh pričevanj smo izvedeli, da so prav pripadniki te enote naredili zločin v Hudi jami. S tega seznama je živih še približno 120 ljudi.
Je med živimi tudi Riček?
Ne, umrl je konec 70. let, živel pa je v Spodnji Rečici pri Laškem. Je pa še živ Benjamin Žižmond, ki je bil komandant enega od bataljonov. Živi v Novi Gorici. Seznam sem policiji oddal konec aprila. Policija je bila presenečena, da seznam sploh obstaja, dal pa sem ga gospodu Jamniku, ki operativno vodi akcijo Sprava z namenom, da policija opravi pogovore z vsemi živečimi. Večino pogovorov so imeli prav z osebami s tega seznama. Med njimi jih je sedem povedalo, da vedo za te dogodke in da je to naredila prav ta enota; dva sta bila v Hudi jami, vendar sta rekla, da nista izvrševala zločinov, eden se je celo spominjal, kako so pripeljali ujetnika, ki je pobegnil iz jame. Vem za tri ljudi, ki so pobegnile iz Hude jame: Ivan Jezernik, mlado dekle in človek, ki jo je partizan knojevec v Laškem dobil in prepeljal nazaj v jamo. Tam so ga spet pahnili v jamo, vendar se priča ni spomnila, kdo ga je pahnil.
V knjigi opisujete pretresljivo usodo 15-letnega dekleta, ki ji je uspelo pobegniti iz Hude jame, toda na nesrečo se je zatekla k partizanu, ki ji je s krampom iztaknil oči in jo potem živo še enkrat vrgel v jamo. Morda veste, kdo naj bi bilo to dekle?
Zdaj živi v Buenos Airesu v Argentini. Pred dvema letoma sem se z njo pogovarjal po telefonu. Slepa je na levo oko.
Torej ji je vendarle uspelo pobegniti?
Iz Hude jame je pobegnila še drugič. Že pred 20 leti ni več hotela slišati ne za Slovenijo ne za Jugoslavijo, ki je takrat še obstajala. V jami so ostali brat in oba starša. Zasovražila je svojo narodnost, ne samo državo, kar je nekako razumljivo.
Težko je 15-letnemu dekletu očitati, da je bila kolaborantka ali izdajalka, tega ji niti nihče ni dokazal. Koliko je bilo po vaših podatkih med žrtvami mladoletnih?
V knjigi sem objavil fotografijo kitk mlajše ženske, ki je umrla v Hudi jami. Takih kitk so na desetih metrih izkopa našli 30.
Se pravi, da je tam umrlo najmanj 30 žensk?
Vse kitke so pripadale mlajšim ženskam. Niso bile več otroci, verjetno so bile stare 13, 14 ali 15 let. Zaradi tega je bila Huda jama zame problematična. Tam je pokopana večina pripadnikov Rupnikovega bataljona (Vuk Rupnik je bil sin Leona Rupnika – op. p.), domobranska četa iz Stične, najmanj dve njeni enoti, poleg tega so v njej partizani pokončali tudi veliko domačinov Celjanov. Partizani so si izmislili pojem vojni dobičkarji, posebej za Celjane. Partizanske enote pod partijskim vodstvom Edvarda Golca in Emilije (Milice) Gabrovec, ki je bila partijska sekretarka in prva županja v Celju, so vse medvojne peke, frizerje, mesarje, gostilničarje, skratka navadne ljudi, ki so opravljali malo obrt in so po svoje pomagali ljudem preživeti drugo svetovno vojno, obtožili, da so izkoristili vojne razmere in si pridobili veliko premoženje; zato so jih usmrtili kot vojne dobičkarje, največ v Hudi jami in Košnici. V knjigi sem navedel nekaj civilnih žrtev, ki so končale v Hudi jami. Celje so izpraznili. Verjetno je bilo to delno posledica tega, ker partizanske enote v okolici Celja niso bile tako zelo priljubljene. Že fotografija prihoda partizanov v Celje, 10. maja 1945, kaže, da ni bilo nobene navdušene množice, kakršne smo bili vajeni videti v šolskih učbenikih. Poglejte (pokaže fotografijo v svoji knjigi – op. p.), ljudje so se poskrili, nikogar ni bilo!
VEČ V TISKANI IZDAJI