Petra Majdič je te dni ena najbolj obleganih Slovenk. Na dan intervjuja je imela popoldne več zasedenih terminov za pogovore z novinarji, sledili so sestanki s sponzorji in sodelavci. Druga najboljša smučarska tekačica na svetu bo morala izpolniti še veliko obveznosti, preden bo lahko odšla na zaslužene, a kratke počitnice. Prihodnje leto so olimpijske igre v Vancouvru, vnovič pa se bo odpravila tudi v boj za veliki kristalni globus.
Konec letošnje sezone je vaš nekdanji trener Slabanje ocenil kot najboljše dneve vašega življeja. Kako jih občutite vi?Nisem dojela, da so to najlepši dnevi mojega življenja, ker so tako naporni, čeprav pravijo, da je enako s poroko. Nevesta ali ženin imata najmanj od tega dneva. Strašno veliko dela je bilo poplačanega v teh dneh, občutek je super, a kot sem dejala, tega še ne dojemam prav.
Po koncu lanske, do takrat za vas najuspešnejše sezone, ste marca pred novinarji nastopili dobre volje in zadovoljni z doseženim. Manj kot dva meseca kasneje ste na začetku priprav omenili, da ste zaradi naporov, ki jih zahteva vrhunski šport, razmišljali tudi o koncu kariere. Ste si zato v letošnji sezoni poskušali kaj spremeniti, da ne bi bili tako obremenjeni?
V resnici sem takrat že vsaj pol leta, še pred začetkom sezone, razmišljala o tem, da bi končala, enostavno nisem več zmogla. Bila sem na koncu, psihično in fizično utrujena, ker nisem imela pravega dopusta že osem let. Zato sem se lani odpravila in šla na počitnice za nekaj tednov in se odpočila. Spravila sem se k sebi, začela trenirati in si dejala, da hočem nadaljevati. Enostavno je bilo prenaporno, nisem več zdržala. Tudi navaden človek ne more biti osem let brez dopusta, morate pa vedeti, da moj delavnik traja šest dni in pol, včasih tudi sedem. Življenje športnika zahteva 24-urni nadzor, o vsem, kar počneš, moraš razmišljati. To me je tako izčrpalo, da nisem več zmogla.
Pa ste potem letos pričakovali take uspehe?
Ne, ne. Lani so me vprašali, kdaj bo veliki bratec, a sem iskreno odgovorila, da ne verjamem, da smo ga sposobni doseči. Premajhni smo, sem menila. Premajhen narod, premajhna ekipa, premalo denarja; boriti se z velikimi, ki imajo že formulo za zmage, je bilo veliko težje. Po moji krizi so v ekipi videli, kako je z menoj, ugotovili so, da sem res utrujena in na meji, zato so se posebej potrudili, da so mi naredili poletje, v katerem smo se veliko presmejali. Uvedli smo precej novosti, kineziofiziolog je večkrat hodil z nami, drugače je del slovaške ekipe. Še zlasti se je zavzel trener Ivan Hudač, ki je tudi sicer zelo vesel, optimističen človek. Tako se mi sploh ni zdelo, da treniram tako ekstremno, čeprav sem. Že čez poletje se je videlo, da sem na zelo visokem nivoju, višjem kot kdaj prej. Z Ivanom sva se bala, da je to že forma, a se je izkazalo, da sem prenesla precej več kot včasih. Ko vklopiš glavo, je to to.
Potem imate pred novo sezono dovolj dobre razmere za delo?
Vedno je sicer tako, da nekaj manjka. Premalo je, da samo ostaneš na isti ravni, treba je napredovati in zato tudi več delati in izboljševati stvari. Gotovo še kaj manjka, a ne delam si utvar. Na začetku skoraj ničesar nisem imela, in tako si vajen si, da ti vselej kaj manjka.
Letošnji sklep sezone je bil že kar pretirano dramatičen. Padci ob trčenjih z drugimi tekmovalkami, zapleti v Libercu, zmeda na tekmi v Trondheimu, kjer ste zgrešili boks za smuči. Bi lahko šlo bolj gladko?
Ne. To je vrhunski šport, ki si ga le nihče ne zna prav predstavljati. Faza forme traja od 14 dni do tri tedne v zimskem športu, da jo dosežeš, pa moraš prej skoraj neomejeno trenirati. Prihajanje v formo je faza, ko hodiš po robu prepada. Če se boš obdržal na tej strani, boš dosegel formo in boš poletel, kot mi pravimo temu. Fizično in psihično boš tako sposoben, da boš z lahkoto zmagoval. A samo napačen korak lahko pomeni padec in bolezen. Pogosto se to dogaja, a v medijih tega ne omenjajo veliko. Vsakemu se kdaj ponesreči, da zboli, in bolezni je težko nadzorovati. V Libercu smo imeli stalno vlago, sonca ni bilo, ves čas je snežilo ali deževalo. To so idealne razmere za prenos virusov, in dobila sem trebušno virozo, za menoj pa so zbolela še preostala dekleta. No, prva je bila Kanadčanka Sara Renner, vse druge so bile za menoj. V Trondheimu so zmedo z boksi zakrivili organizatorji. Zaprli so območje stadiona in nam niso pustili, da si ogledamo, kje imamo smuči. Označevali so po številkah in sočasno še po tekmovalnih nacijah. Na startu je bilo 60 deklet, in vse te številke so posejali, dobesedno posejali. V norveški ekipi je imela ena tekmovalka številko 13, druga 26, tretja 34. Bila je popolna zmeda, in tega si nismo smeli ogledati pred startom. Meni so rekli, da imam nov par smuči v boksu številka ena, ki naj bi bil nekje na koncu. Bil je pa na sredini. Ni se zgodilo samo meni, da nisem našla smuči, kar precej tekmovalk je imelo to težavo.
VEČ V TISKANI IZDAJI