Marin Medak se je rodil leta 1987 v Kopru, odraščal pa je v Piranu. V Ljubljano se je preselil zaradi študija na fakulteti za elektrotehniko. Za veslo je prvič resneje prijel šele spomladi leta 2009, ko je začel s kajakom veslati na Ljubljanici, že poleti pa je z njim opravil pot od Lošinja do Dubrovnika. Naslednje leto je odveslal na grški otok Zakintos, leta 2011 pa je z Angležem Simonom Osbornom preveslal obalo Južne Koreje. Januarja in februarja 2012 je vodil štiričlansko odpravo (poleg Medaka so bili v njej še Osborne in dva Britanca, Alastair Humphrey in Steve Bowens), ki je z devetmetrskim čolnom preveslala 4700 kilometrov od španske Gran Canarie do karibskega otoka Barbados. Za spodbujanje družbeno odgovorne zavesti Slovencev je med soustanovitelji sistema za doniranje po spletu Pomagajmo.org.
John Fairfax, prvi človek, ki je leta 1969 sam preveslal Atlantik, je po pristanku na Floridi izjavil: »This is bloody stupid (to je neumno).« Vaše prve besede po pristanku na Barbadosu?
Zanimivo, Fairfax je umrl prav takrat, ko smo bili na Atlantiku. Na koncu sem bil predvsem vesel, da smo preveslali brez problemov. Nisem si mislil, da je bilo naše početje neumno. Zelo dobro smo se imeli, dejansko sem bil malo žalosten, da je že konec.
Nikoli med potjo niste pomislili …
Kaj mi je tega treba?
Ja.
Sploh ne. Na vseh mojih potovanjih se mi ni to niti enkrat zgodilo, ker sem vedel, zakaj to delam. Če ne bi vedel, bi bile stvari verjetno veliko težje, kot so bile.
In zakaj to delate?
Začel sem razmišljati, koliko lepih in nenavadnih stvari je na svetu, življenje pa je omejeno. Tudi če se zdaj spravim na pot, vsega ne bom videl. Pomislil sem, kaj bi rad počel, in po naključju sem na spletu našel ljudi, ki veslajo čez oceane. Ta ideja me je fascinirala. To je bilo leta 2009. Tistega leta sem šel s kajakom z Lošinja do Dubrovnika in nazaj v Zadar. To je bila najtežja pot, ki sem jo naredil, ker je bila prva in ker sem šele marca 2009 začel veslati na Ljubljanici. Prej tega nisem nikoli počel. Julija pa sem že šel na pot. Nisem še imel prave predstave, kaj me čaka, vse sem odkrival sproti. Tak deviški začetek je bil, to lahko rečem zdaj.
Nikoli prej niste veslali?
Ne. V osnovni šoli sem treniral plavanje. V srednji šoli sem igral šah. Na fakulteti sem hodil v fitnes.
Prečkanje Atlantika z vesli ni več tako redek dosežek.
Različne smeri so. Čez srednji Atlantik, kjer smo šli mi, je najbolj priljubljena smer. Skupaj je bilo že, če se ne motim, 300 takih prečkanj oceana. Približno dve tretjini uspešnih.
Kaj pa je z neuspešno tretjino?
Običajno veslače rešujejo.
Je že kdo umrl?
Na naši smeri ne, drugače pa so.
Ste kaj razmišljali o tem?
Toliko, da se vnaprej pripraviš na morebitne težave, da imaš izdelano možnost, kaj narediti, če kdo pade iz barke, če se prevrne in tako naprej. A na barki smo štirje, smrtni primeri so bili, ko je bil veslač sam ali ko sta bila v plovilu le dve osebi. O smrti niti ne razmišljaš.
Kako daleč je bila rešitev, če bi se res zgodilo kaj od naštetega.
Manj kot tri dni daleč. V plovilu imaš napravo, ki jo aktiviraš v primeru nesreče in začne oddajati klic na pomoč s pozicijo. Britanska obalna straža sprejme ta klic in obvesti vse ladje v bližini, naj te gredo reševat.
Pa so bili trenutki, ko vas je res skrbelo za varnost? Morda v hudem neurju?
Res skrbelo, da ne bi vedeli, ali se bomo izvlekli, nas ni, smo pa doživeli hujše neurje, a naša burja je precej bolj grozna od vetra na zimskem Atlantiku. Vreme je takrat zelo stabilno, poletje je na južni polobli, tam je sva energija, vse izhlapevanje, temperaturne razlike. Imaš pasate, ki pihajo s hitrostjo do 35 vozlov, a ni vetrov, ki bi pihali 150 kilometrov na uro kot burja na Primorskem.
Ste med prečkanjem Atlantika odkrili kaj novega o sebi?
Ne, precej novega sem se naučil o logistiki, o reakcijah v določenih situacijah, o dinamiki skupine, o vodenju.
Kako je bilo videti vaše vodenje ekipe?
Mesec in pol pred odhodom sem odpustil enega člana, Škota Busterja. Nekdanji mornar vojaške mornarice je, a ni delal, kot smo se dogovorili, ni bil točen, ni spoštoval dogovorov. Tudi če bi šel z nami, bi preživeli, a se ne bi imeli tako dobro. Vsi smo šli v to zase, ne zaradi medijske pozornosti. Mi štirje, ki smo bili nazadnje v odpravi, smo bili zelo racionalni, vodenje sploh ni bilo težko.
Menda se v mesecu in pol na morju sploh niste sprli?
Niti enkrat.
Ni bilo niti majhnih nesporazumov?
Bili so nesporazumi, kadar sta dva imela različno predstavo, kako kaj narediti, a nazadnje smo se vselej znali dogovoriti za boljšo rešitev. Ni se zgodilo, da bi nekdo do konca vztrajal pri svojem.
Prečkanje oceana glede tega ni bilo tako huda preizkušnja. Kaj pa fizično in mentalno ob naporih v 45 dneh veslanja?
Ko začneš živeti v dvournem ciklu, si seveda utrujen. Dve uri veslanja, dve uri počitka in tako naprej, spali smo le po pet ur na dan; tega na kopnem ne zdržiš, tako je nemogoče živeti. Tudi na morju na to nismo bili pripravljeni. Drugo ali tretjo noč so nas zajeli visoki valovi, in ker nismo imeli nadzora nad položajem, smo spustili viharno sidro. Dva dni pred pristankom na Barbadosu se je zlomil nastavek za veslo – med popravljanjem je nenaden premik vesla Simonu stisnil prst. Začel je krvaveti, padel je v šok. Spravili smo ga v kabino in ga pokrpali. Osem ur je počival, na srečo si je poškodoval palec, zato je lahko nadaljeval veslanje.
Kaj vas je v mesecu in pol na morju najbolj presenetilo?
Recimo moonbow, to je nočna mavrica, ki nastane zaradi lune. Barve so tako tople, oranžne, rjave, oker, o tem sem prej samo bral. Ko sem to tudi videl, so se mi uresničile sanje. Najbolj me je presenetilo, da se nismo sprli.
To ste pričakovali?
Če si 24 ur na dan ne treh ali štirih kvadratnih metrih, utrujen od veslanja, mora nekje počiti. Pa ni.
Kako ste našli člane ekipe?
Simona sem poznal že od prej, ker sva skupaj veslala ob obali Južne Koreje. Steve je Simonov prijatelj, Alistair pa se nam je pridružil mesec in pol pred potjo. Poznal sem ga po njegovem blogu, ko smo potrebovali novega člana odprave, sem ga poklical in ga vprašal, če bi šel zraven. Priletel je v Slovenijo, in to je bilo to.
Koliko vas je stala odprava?
75.000 evrov. Začetek projekta je bil najprej na meni, kasneje so začeli delati še drugi člani ekipe. Tuš Mobil se nam je pridružil komaj dva meseca pred odhodom. Na pot bi šli sicer tudi brez tega sponzorja, saj smo zbrali dovolj sredstev. Jaz sem v projekt na začetku vložil svoje prihranke. Barko sem kupil, preden sem šel leta 2011 v Južno Korejo.
Tako prepričani ste bili v uspeh načrta? Tudi ko še niste imeli sopotnikov?
Da. Iz Južne Koreje sem priletel naravnost v London, tam me je čakal prijatelj s prikolico, barko sva nato pripeljala v Izolo. Sprva sem želel sam veslati čez Atlantik, a barke za enega s potrebno opremo so bile predrage, nisem si je mogel privoščiti. Kupil sem bolj razpadajočo za štiri osebe, ki sem jo potem obnovil.
Gre za barko, ki je narejena posebej za veslanje.
Tako je. Ta barka je pred nami že dvakrat prečkala Atlantik. Leta 2006 so z njo čez severni Atlantik šli štirje vojaki, 2009 pa so s Kanarskih otokov odplula štiri dekleta.
V kakšnem stanju pa je bila?
Opreme ni imela, bil je le kalup. A barka je votla in polna predalov, ki jih napolniš s hrano in drugo opremo. Pred pol leta sem so prodal v Livorno.
Koliko časa ste jo prodajali?
Od aprila do junija. Takih bark ni veliko, nove so precej drage, stare pa ne izgubljajo veliko po vrednosti, če so dobro ohranjene. Naša je imela za seboj tri uspešna prečkanja Atlantika, vedelo se je, da je dobra.
Naslednji podvig torej ne bo veslaški?
Ne, nekaj čisto drugega bo. Te stvari me ne zanimajo več. Izzive bom iskal v poslu (smeh). Šlo je za del življenja, v katerem sem uresničil svoje sanje, zdaj gremo naprej.
Pričakovali bi, da se lotite še enega, še zahtevnejšega veslanja?
Tista veslanja prej so pomenila priprave za Atlantik. Leta 2014 sem želel ponoviti veslanje, a bi moral zaradi pomanjkanja sredstev zadevo prestaviti na 2015. Toliko pa mi ti podvigi spet ne pomenijo.
Kako dolgo ste se pripravljali na veslanje čez Atlantik? Koliko časa so trajale kondicijske priprave?
Kondicijske priprave pri tem niso tako zelo pomembne, pomembno je, da imaš dobro opremo, da veš, kako stvari delujejo, da je zanesljivo. Moraš biti v formi, a ni nujno, da si v vrhunski formi. Boš pač malenkost močneje veslal, da boš prišel čez. Če pa ne veš, kako barko popraviti, pa ne bo prišel čez.
Ste v opremi kaj pogrešali?
Boljšo hrano. Imeli smo ameriško dehidrirano hrano, zato je nastal komunikacijski šum. Kupili smo jo v Angliji, nabavil jo je Simon, in mislil sem, da je Simon preizkusil vso hrano. A v resnici je poskusil le en paket in ocenil, da je super. Jaz pa sem ga razumel, da so vse vrste hrane odlične. Na srečo smo meli tudi nekaj slovenske hrane, ki smo jo jedli za zajtrk, za kosilo in večerjo ... Ni bilo dobro.
Tudi ribe ste lovili, a ti ne maraš rib.
Ne, ne maram jih, a na barki sem jih zelo rad jedel, ker so bile nekaj novega in svežega. Ribarjenje je tudi odlična zabava med veslanjem.
Film Pijevo življenje ste videli?
Nisem, sem pa bral knjigo.
Koga bi prvega pojedli, če bi vam zmanjkalo hrane?
(smeh) Najdebelejšega.
In kdo je bil tak?
Jaz. Zafrkavali so me, ker sem se pred veslanjem zredil za šest kilogramov, češ, naredil sem si zalogo. Nato pa sem do Barbadosa izgubil le tri kilograme.
Ni kapitan tisti, ki poje svojo posadko?
Ko je sila, je sila. Med plovbo je bila večina debat o krajih, ki smo jih že obiskali, kaj smo delali v življenju, o ženskah in o hrani. A ko je bilo težko, ko smo bili najbolj zaspani ali je najbolj pihalo, je bil govor le še o hrani.
Ste morda iskali nasvet pri kom, ki je že opravil podobno pot?
Leta 2010 sem bil na Škotskem pri gospodu, ki je imel hkrati še rekord v hitrosti veslanja čez Atlantik. 32 dni je trenutni rekord, zdaj sta na Atlantiku dve ladji, ki skušata ocean prečkati hitreje. Na eni teh ladij je tudi omenjeni Škot. Gre za barki z osemčlanskima posadkama. Skupnost ljudi, ki se s tem ukvarja, je majhna, morda je vsega skupaj 500 ljudi. Danes lahko hitro prideš v stik z njimi in dobiš koristne nasvete.
Kdo je bil vaš navigator?
Simon. Jaz se s tem nisem ukvarjal.
In kaj bi bilo, če bi Simona odplaknilo neurje?
Toliko se tudi jaz spoznam na navigacijo, da bi nas pripeljal do cilja. Sicer pa moraš veslati samo proti zahodu, da prideš do kopnega.
Kakšno hrano bi vzeli, če bi šli še enkrat na pot?
Bolj raznovrstno in predvsem več različnih proizvajalcev. 18 kilogramov posušenega mesa so nam založili na carini na Gran Canarii. Južnoafriško meso, pravijo mu biltong, je posušeno, narezano na trakove in vakuumsko pakirano. Super je, fenomenalna hrana. Pitno vodo smo dobili z napravo za razsoljevanje vode, ki lahko na uro obdela 35 litrov. Pritisneš na en gumb, začne delati vodo, pritisneš na drug gumb, pitna voda priteče iz pipe.
In če bi se naprava pokvarila?
Potem smo imeli še 120 litrov vode kot balast. Pa še ročni desalinator.
Kako je bilo s higieno?
Kopali smo se. Enkrat na teden je moral nekdo v vodo, da je očistil trup barke, če je bilo zelo toplo, smo se namočili v morju. Umivali smo se tudi s sladko vodo, ker smo je imeli dovolj.
Katera je bila najbolj nekoristna stvar, ki ste jo imeli na barki?
Dobro vprašanje. Imeli smo neki športni napitek z aminokislinami, ki smo ga zmešali še z nekim drugim športnim napitkom. Ko smo to poskusili na kopnem, je bilo pitno, a z razsoljeno vodo je bila pijača tako zanič, da smo praške kar stresli v morje. Imeli smo kar 50 kilogramov tega napitka.
Kako je bilo s smetmi?
Zelo veliko se jih je nabralo, a vse smo pripeljali na Barbados. Ostalo nam je tudi veliko hrane, ki smo je imeli za 52 dni, vso smo dali Rdečemu križu.
Ste imeli dovolj dobro predstavo, kaj bo pomenil mesec dni veslanja in življenja s tremi dedci na zelo majhnem prostoru? Že na stran ne morete v miru.
Problem je, da na barki ni nobenega ravnega prostora. Naslonil si se na okno kabine, tisti, ki je bil v kabini, je pač pogledal stran, in opravil si svoje. Presenetljivo je, kako hitro se navadiš. Prvič ti je še malo nelagodno, a kmalu mine. Sram v takih razmerah hitro izgine.
Je bilo kaj težav z zdravjem, poleg omenjene poškodbe?
Prve dni smo imeli hudo morsko bolezen. Razen kake žitne rezine nismo mogli ničesar pojesti. Alistair in Steve sta imela tudi žulje na zadnjici. Če zadnje plati nimaš utrjene, žuljem ne uideš. Midva s Simonom sva že tako dolgo veslala v kajaku, da sva imela bolj trdo kožo, onadva pa sta sedela bolj po strani. Morske bolezni nismo imeli na prostem, temveč v kabini. V majhnem prostoru si, premetava te, ne izogneš se ji. Jaz prej v 24 letih nisem imel teh težav, na barki pa jim nisem ušel. K sreči smo se menjavali za veslanje, na prostem smo se veliko bolje počutili. Samo potrpeti je treba, da se telo malo navadi.
Vas je proti koncu poti morda že kaj mučilo napeto pričakovanje?
Mene ne, ker sem se imel zelo dobro in sem vedel, da bo na Barbadosu tega konec, da bo treba eno noč stati pokonci za novinarje, a raje veslam, kot da sem pri telefonu. Simon je komaj čakal, ker ga je doma čakala zaročenka, Alistairju ni bilo hudega, Steva pa je na Barbadosu čakalo dekle, zato je še bolj hitro veslal.
Vam je kdo dejal, da ste ga navdušili za podoben podvig?
Ja, in to že pred potjo. Ko sem veslal do Zakintosa, mi je pisal gospod iz Ljubljane, ki je spremljal mojo pot, bil sem mu velik navdih, da se je po dolgih letih s kolesom odpravil s iz Ljubljane na morje. Take stvari je lepo slišati, a veslal sem zase, ti odzivi so predvsem stranskega pomena.
Je bilo treba kaj prilagajanja na sobivanje in veslanje v ekipi?
Ne. Pred potjo sem jih spoznal na spletu, prebral sem vse, kar so sami pisali, kar so drugi pisali o njih, in tako sem si ustvaril neko podobo o njih. Izbral sem take, ki se lahko prilagajajo, ki vedo, da nimajo vselej prav.
Mimogrede, ste tudi motivacijski predavatelj – vam je že kdo dejal, da ste veslaški Smiljan Mori?
(smeh) Ne še. Upam, da mi ne bo. Z motivacijo je tako. Lahko je zelo znanstvena stvar, upoštevati moraš pravila, potem ti gre lažje. Če nekoga na predavanju prepričaš, kako on nekaj zmore, to izgine v pol ure. Jaz naprej predstavim svojo zgodbo, povem, kaj je mene motiviralo. Poanta je v tem, da nimam na voljo toliko časa. Tudi jaz nisem vedel, ali me veslanje res veseli, a poskusiš in vidiš, kje si.
Dejali ste, da nimate veliko časa na voljo. Kaj res mislite, da v prihodnosti ne boste imeli časa za take stvari?
Ne, a pričakovana življenjska doba v Sloveniji je 75 let.
Potem je pred vami še vedno 50 let.
Svet je nekaj tako fantastičnega in čudovitega, da bi ga rad čim več videl.
Kakšna je ideja za vašo spletno stranjo Pomagajmo.org? Radi bi spremenili kulturo doniranja v Sloveniji. Kako?
Zgled sta strani justgiving.cvom in virginmoneygiving.com, v Veliki Britaniji in ZDA zelo uspešna portala pri zbiranju donacij na internetu. Denar se zbira po kreditnih karticah, telefonih, s paypalom, darovalcem pa olajšajo postopek darovanja organizacijam, ki jih želijo podpreti.
V Sloveniji, kot sem videl, darovalci niso preveč darežljivi.
Problem niso darovalci, temveč humanitarna društva. Nismo še odkrili načina, kako jih spodbuditi, da se vključijo v ta sistem. Pravijo sicer, da je super stvar, a ko morajo podpisati pogodbo z banko in s Telekomom, se zatakne. Ker niso pripravljeni žrtvovati svojega časa, da opravijo ta postopek. Kar sem imel izkušenj s humanitarnimi organizacijami v Sloveniji in v Veliki Britaniji, sem ugotovil, da se v britanske zaradi velike konkurence med humanitarnimi organizacijami zelo zavedajo pomena marketinga. Vedo, da je treba v zbiranje sredstev nekaj vložiti, ali čas ali kaj drugega. Pri nas se mi zdi, da niso odkrili marketinga in delovanja na spletu.
So Slovenci morda bolj skeptični do humanitarnih organizacij? Rdeči križ in Unicef sta bila vpletena v zelo odmevna škandala zaradi sporne porabe denarja.
Seveda, a to se dogaja tudi v tujini, kjer prav tako poznajo podobne malverzacije. Zaradi preglednosti smo se odločili za tak model, da ne gre prav nič denarja čez naše račune, zato goljufije niso mogoče.