Ob zadnjem izraelskem napadu na Gazo smo se pogovarjali s strokovnjakom za Izrael in judovsko zgodovino, ki nam je razložil ozadje izraelsko-palestinskega spora ter razložil vprašanje islamskega fundamentalizma in sodobnega levičarskega antisemitizma. Povedal je tudi, kje je v Ljubljani sinagoga in kaj se je zgodilo s slovenskimi Judi.
Kaj si kot poznavalec razmer v Izraelu mislite o zadnji vojaški akciji izraelskih enot proti Hamasu v Gazi? Bodo po tej operaciji prebivalci obmejnih izraelskih naselij, kot sta Ašdod in Aškelon, bolj varni?Z vojaškega vidika je akcija očitno uspešna za Izrael in neuspešna za Hamas, s humanitarnega vidika je porazna, kako je s političnega stališča, še ne vemo, s kozmičnega je pa tako ali tako vsaka vojaška akcija vedno napačen odgovor. Če bodo prebivalci obmejnih mest kaj bolj varni, bomo še videli. Grozno je, da morajo ljudje umirati in živeti v strahu za življenje.
Koliko pa je varna severna izraelska meja pred Hamasovo sestrsko libanonsko organizacijo Hezbolah? Ta je na sever Izraela že izstrelil nekaj raket.
Gre za tri rakete, in upajmo, so bile res zadnje. Kljub možnosti, da bi Hizbola spet začel spuščati rakete na Izrael, in ta nevarnost ni tako majhna, mislim, da ne bo tako. Izrael je za vsak primer poslal na severno mejo veliko število vojakov, ki so v pripravljenosti, česar se Hizbola gotovo zaveda, v Libanonu pa so čete mednarodnih sil prav zato, da bi spopad preprečile. Nisem prepričan, da si Hizbola resnično želi takšnega spopada. Res je, da velja, da se je ta organizacija okrepila po zadnji vojni v Libanonu, ampak vprašanje je, ali ne bi spopad z Izraelom razmer spet spremenil, ker je ravnotežje sil v Libanonu zelo krhko.
Je napad na Gazo lahko začetek konca izraelsko-palestinske krize ali začetek novega konflikta s Palestinci na Zahodnem bregu, kjer vlada bolj zmerni Fatah?
To je lahko začetek konca, saj se zaradi drastičnih vojaških akcij mednarodna skupnost, predvsem ZDA, EU in Rusija, skorajda morajo začeti bolj intenzivno ukvarjati s tem konfliktom, kar pomeni večji pritisk na obe strani, da najdeta rešitev. Z vidika popolnoma sebičnih političnih interesov vseh strani bi od takšnega mednarodnega posredovanja še največ koristi imel Fatah. In civilisti na obeh straneh, kar je še najpomembnejše, tako zaradi osnovne vrednote človekovega življenja in zaradi dejstva, da so prav civilne žrtve tisti uradni razlog, zaradi katerega se velike sile vpletajo v ta spor. Upam, da bo posredovanje mednarodne skupnosti krepko in odločilno, in bodo navadni ljudje na obeh straneh spet normalno živeli.
Znano je, da so se Palestinci leta 2006 med seboj vojaško spopadli, ker Fatah ni priznal zmage Hamasa na parlamentarnih volitvah. Zakaj so Palestinci na Zahodnem bregu izbrali zmerni Fatah, v Gazi pa ekstremistični Hamas?
Mislim, da zato, ker je Gaza tradicionalno bolj verna, da je tam odstotek krščanskega palestinskega prebivalstva veliko manjši kot na Zahodnem bregu; da je bolj gosto naseljena in z več revščine, tudi odstotek prebivalstva v begunskih taboriščih je večji. In takšna kombinacija lahko pomeni bolj versko skrajno umerjeno prebivalstvo. Večina tistih, ki so glasovali za Hamas, niso skrajni islamski fundamentalisti, saj je bilo glasovanje za Hamas tudi glasovanje za protest proti nesposobnosti Fataha glede vladanja in končnega mirovnega sporazuma. Z vidika razredne analize glasovanja pa je pomembno tudi to, da je bila Gaza za Palestince manj pomembna od Zahodnega brega, da je bila diskriminirana in da je odstotek ljudi, ki pripadajo nižjim in manj izobraženim družbenim slojem v Gazi, veliko večji od odstotka na Zahodnem bregu. In kot vemo, nižji družbeni sloji bolj pogosto volijo za bolj skrajne politične opcije, naj bo na Bližnjem vzhodu, v Evropi ali kje drugje.
VEČ V TISKANI IZDAJI