Kako se počutite, ko – ponavadi zaradi pomanjkanja časa in številnih obveznosti – prebedite dan ali dva? Slabo, domnevam. In kako se počutite, ko po napornem delovniku sedete na kolo, polni vneme, da boste končno začeli živeti rekreativno, a vas že po uri kolesarjenja začnejo boleti mišice? Največkrat depresivno, mar ne? Jure Robič, štirikratni zmagovalec najtežje ultrakolesarske dirke na svetu, RAAM, ki vsako leto poteka v ZDA in se je lahko udeležujejo izključno skrajno vzdržljivi kolesarji, je takšnim naporom izpostavljen skorajda vsak dan. Zaradi njegovega nenavadnega načina življenja ga nekateri imenujejo tudi človek stroj. V pozitivnem pomenu. Robič je živ dokaz, kaj vse zmoreta človeško telo in um, če se zares odločita doseči zastavljene cilje.
»Če hočeš biti v športu dober, potem moraš biti najprej neizprosen do sebe in šele potem do konkurentov,« ste dejali nekoč; o kolikšni neizprosnosti ste pravzaprav govorili?Te besede sem izrekel, kot da se sami sebi ne smete smiliti, ampak morate ravno takrat, ko je hudo, ko je težko, ko se vam ne ljubi, dati glavo dol, stisniti zobe in iti naprej, ven, na zrak in trenirati. Ko ste utrujeni, je treba izčrpanost pregristi in iti naprej. Zame je to zelo pomembno, saj treniram za ultraekstremne dirke, kjer pogosto prihaja do stanj in občutkov, ko presežete limit, ko pridete tako rekoč do psihičnega in fizičnega zloma. Če tovrstnih izkušenj in naporov ne daste skozi že na večkratnih predhodnih treningih, se vam lahko na dirki mimogrede zgodi, da se zlomite, odnehate in posledično seveda odstopite.
Se vam kdaj ni ljubilo trenirati? Ste se na dirki kdaj resnično zlomili?
Pravzaprav se resnično še nikoli nisem zlomil, kajti ko pridem do točke, na kateri se mi ne ljubi več, ko dosežem točko, na kateri bi se lahko zlomil, si zmeraj rečem, glej, Jurko, zdajle se pa kališ, zdaj raste tvoja osebnost. Ko sem na meji, na limitu, si vedno rečem: če bom še tole zmogel, potem pa res nekaj zmorem. Tako si ponavljam iz tekme v tekmo. S tem napredujem. Kot sem videl na letošnjem Raamu, dirki čez ZDA, sem bistveno napredoval. Tekma se mi je zdela lažja, čeprav me je vmes zajela tudi kriza, a laže sem jo prenesel kot na prejšnjih tekmah, verjetno ravno zaradi izkušenj, ki sem si jih nabral na prejšnjih Raamih in drugih tekmah. Veste, stvari, ki jih človek počne dlje časa na določeni ravni, so ponavadi velika pomoč pri premagovanju novih ovir.
Če bi sešteli vse kilometre, ki ste jih doslej prekolesarili v življenju, do kako visoke številke bi prišli? Verjetno do orjaške?
Zanimivo vprašanje, natančnega odgovora ne bi vedel, lahko pa povem iz glave: če na hitro ocenim, sem do danes zagotovo prekolesaril kakšnih 900.000 kilometrov, torej že skorajda milijon. Resda zveni kot orjaška številka, ampak saj kolesarim že 27 let.
Kako se človek počuti, ko ne spi kakšnih 60 ur? Vi ste si takšno nespečnost večkrat privoščili: kako ste vzdržali in ostali budni, kaj ste v dolgih urah nespečnosti pravzaprav počeli?
Takšne ekstreme treniram ponavadi mesec dni pred dirko po ZDA, začenši z dirko po Sloveniji (DOS), ki traja 40 ur. Ampak že dan pred dirko pač ne spim, nato pa zanalašč po dirki ne grem takoj spat. Počakam, na primer do polnoči in šele nato zaspim. Tako se nabere okoli 60 ur brez spanja. DOS je sicer krajša od Raama, ampak odvozite jo na popolnem psihofizičnem limitu, kar pomeni, da se nikjer ne ustavljate, sploh pred zmago, skratka, ves čas vozite hitro, kolikor pač lahko. Na koncu ste resnično utrujeni. Drugače utrujeni kot na Raamu. Lahko pa rečem, da je občutek, ko po 60 urah ležete v posteljo, naravnost božanski. Zaspite, še preden sploh pošteno ležete v posteljo. V tisočinki sekunde ste že v spancu, občutki trdnega spanca pa so po takšnih naporih res neverjetni.
VEČ V TISKANI IZDAJI
