Dr. Jože Balažic ime za seboj dolgo kariero v sodni medicini, a ga je prizor posmrtnih ostankov po vojni pobitih žrtev v Barbarinem rovu pretresel. Česa takega še ni videl. Pojasnjuje, kaj vse bo delal Inštitut za sodno medicino v zvezi z žrtvami tega morišča. Opozarja, da je inštitut iz brezna Konfin že pred meseci identificiral 29 ljudi, vendar jim ministrstvo za delo še vedno ni plačalo 55 tisoč evrov za to. Je tožilec Zdravniške zbornice Slovenije, opaža nekatere mlade, arogantne kolege, ki mislijo, da znajo vse. Meni, da bi lahko zbornica tragični primer umrlega dečka Bora Nekrepa obravnavala velike hitreje. Žal, trdi, je tudi zdravljenje postalo tržno blago.
Po ogledu trupel po vojni pobitih v Barbarinem rovu pri Laškem ste bili vidno pretreseni. Dejali ste, da v dolgih letih dela v sodni medicini česa takega še niste videli. Po čem se posmrtni ostanki v tem rovu razlikujejo od tistih na območjih drugih povojnih morišč?Povsem druga situacija je, če na nekem kraju izkopavaš posmrtne ostanke posameznih žrtev ali pa naenkrat zagledaš tako količino posmrtnih ostankov na kupu, kot je v Barbarinem rovu. Toliko posmrtnih ostankov na enem kraju v svoji karieri še nisem imel prilike videti. Res smo jih na trasi avtoceste pri Mariboru izkopali skupaj 1179, toda to je bilo skozi daljše obdobje, posmrtni ostanki se niso pokazali vsi hkrati. Ko pa zagledaš tolikšno množico trupel, ti zastane dih. V tem primeru je bilo še posebej grozljivo; v jami je bila medla svetloba, utesnjenost rova (neke vrste klavstrofobija) in sivobela koprena zaradi apna na skeletih, ki so v različnih položajih, sedeči ... To sivobelo »morje« vidiš, do koder ti v medli svetlobi seže pogled. To je tisti trenutek, ki človeka pretrese, kljub temu da si morda vajen videti hude in grde stvari v življenju in pri poklicnem delu.
Na podlagi česa sklepate, da je bil vsaj del ljudi zakopan še živih?
Na podlagi položaja ostankov in določenih detajlov. V spomin se mi je zelo vtisnila nožna proteza in čez to protezo oklepanje dlani, videl sem tudi oklepanje rok eden čez drugega. To je znak, da se je nekaj dogajalo, preden so umrli. Poleg tega to posuto apno po truplih, verjemite mi, da ni bilo zgolj za dezinfekcijo. Takrat jim je bilo malo mar za to. Potrositi živo apno v takšnih okoliščinah pomeni, da se apno z vlago spreminja v gašeno apno in se sprošča plin ogljikov dioksid. Ta lahko povzroči tudi zadušitev; poleg tega samo apno povzroča na koži hude opekline. Šele po pregledu skeletov bomo lahko ugotovili, kakšne poškodbe so vidne na njih. Na začetnem delu sem orientacijsko pregledal štiri lobanje, na katerih so bile vidne tope poškodbe, ne strelne.
S čim so bile torej povzročene poškodbe, s puškinimi kopiti, krampi?
Lahko tudi s krampi ali s katerimi drugimi topimi predmeti. Pri strelu v glavo nastopi smrti sorazmerno hitro, pri takih topih poškodbah se pa lahko ljudje še kar dolgo mučijo, preden umrejo. To je še nekaj, ki človeka pretrese. Ne vem, kaj bomo odkrili pri našem delu na kraju samem. Ko smo prišli na začetek prostora, kjer ležijo skeleti, se je odprla daljava petnajstih, šestnajstih metrov. V prvi vrsti jih je, recimo, osem, v drugi že dvanajst, v tretji so že eden na drugem, tako da je težko oceniti število. Mislim, da jih je zelo veliko.
Kakšna bo naloga Inštituta za sodno medicino v zvezi z najdenimi ostanki teh žrtev?
Inštitut je pri najdbah posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev vselej prisoten, kadar preiskavo vodi preiskovalni sodnik. Ta v skladu z zakonom o kazenskem postopku odredi sodnomedicinsko izvedenstvo. Mi sodelujemo v takih postopkih kot osrednja slovenska izvedenska ustanova. Torej nismo zraven povsod, kjer se prekopi opravljajo. Na primer na Pohorju lani nismo bili angažirani. V primeru Barbarinega rova sodišče od nas zahteva, da opredelimo poškodbe, torej vzroke smrti, spol žrtev, približno starost in število posmrtnih ostankov. Od teh ugotovitev je lahko odvisna pravna kategorija kaznivega dejanja poboja; ali gre za genocid, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo ... Za zdaj je to naša naloga. Najprej bom izpraznil rudniški hodnik dolžine 15 ali 16 metrov ter širine dva metra in pol. Šele potem bomo poskušali vstopiti v prvi in drugi rov. Po rudniškem načrtu naj bi bil prvi rov globok trideset ali štirideset metrov, in tudi ta rov naj bi bil poln trupel; drugi rov je nekje za hodnikom, ne vemo natančno za njegov pozicijo.
Pomeni, da za zdaj še ni predviden poskus identifikacije žrtev?
Najprej bomo skušali ugotoviti, kateri vojski oziroma narodu ti posmrtni ostanki sploh pripadajo.
Se da to ugotoviti s pomočjo vašega inštituta?
Ne, to bodo ugotavljali na podlagi najdenih predmetov, oblačil. Po kosteh se narodnosti pač ne da ugotavljati.
Menda je marsikaj v podobnih primerih razvidno po zobnih zalivkah.
Tudi to bi se dalo. Ena od teh lobanj ima viden mostiček iz svetle kovine. Približno se ve, kdo in kje je opravljal takšne posege v tistem času. Za posamične identifikacije pa dvomim, da bodo možne. Eno kost iz vsakega skeleta bi morali genotipizirati, treba pa je imeti primerjalne vzorce. Te bi morali pobrati od vseh potencialnih živih svojcev. To bi bilo Sizifovo delo, poleg tega bi se postavilo vprašanje, kdo bi nosil stroške preiskav DNK. Vsi bi radi nekako pomagali, tudi Hrvati, kar je zelo pohvalno, ko se postavi vprašanje denarja, pa se zadeva običajno hitro konča. To bo velik finančni zalogaj tudi za celjsko sodišče, saj teh stroškov nimajo predvidenih v letošnjem proračunu.
VEČ V TISKANI IZDAJI