Gorenje je kljub svetovni finančni krizi še vedno v solidni formi, pravi njegov prvi človek Franjo Bobinac. Kot predsednik Združenja Manager verjame v trdoživost slovenskega gospodarstva in gospodarstvenikov, ki so prebrodili že kar precej kriz. Ena največjih je bil razpad trga bivše Jugoslavije. Bobinac pravi, da v Gorenju, kot je bilo včasih rečeno, delajo v miru, a se pripravljajo na vojno. Gorenju je, tako kot drugim proizvajalcem bele tehnike, letos upadla prodaja na zahodu, a jo k sreči kompenzirajo z dobro prodajo v vzhodni Evropi, predvsem v Ukrajini in Rusiji.
Je to, da vas ni bilo na večerjo z angleško kraljico Elizabeto II., znak resnosti položaja, v katerem se je znašlo Gorenje zaradi svetovne finančne krize?Gorenje je kljub krizi še vedno v zelo solidni formi, sicer pa običajno dajem prednost zadevam, ki so povezane s poslom, ob vsem spoštovanju do visokega obiska. Osredotočen sem na tiste stvari, od katerih živimo. Glede na vsa vabila, ki jih dobivam, bi se lahko ves čas ukvarjal samo s kurtoaznimi obiski. To ni moja vloga.
Združenje Manager, ki ga vodite, je pristojnim institucijam slovenskega finančnega sistema poslalo dokaj dramatičen poziv za ukrepanje zoper finančno krizo in preprečitev njenih negativnih vplivov na gospodarstvo. Zakaj bi morala država po vašem jamčiti za bančne kredite slovenskih bank, ki so jih pridobile na mednarodnem trgu pri tujih finančnih ustanovah?
Gre za izjemne okoliščine, v katerih je ves svet. Prepletata se dve situaciji: eno je finančna kriza, ki ima izvor v samih finančnih sistemih, na drugi strani pa so znaki ohlajanja, saj so nekatere države že globoko v recesiji – denimo Irska, Francija, Italija, Španija, pa tudi skandinavske države. Zdi se mi, da nihče ni hotel jasno povedati, da obstaja nevarnost tudi za realni sektor, če finančni sistem tudi naprej ne bi opravljal svoje vloge finančnega posrednika. V veliko podjetjih so že začutili, da imajo njihovi poslovni partnerji težave pri pridobitvi novih kreditov ali da jim jih banke podaljšajo. Videli smo, da medbančno kreditiranje ne poteka tako, kot bi moralo. Gre za neko nelikvidnost, v določenem smislu pa tudi za nezaupanje v tem medbančnem sistem. Mislim, da bi morala država, tako kot je z jamstvom za njihove vloge v bankah pomirila fizične osebe, tudi jasno povedati, da bo zaščitila še banke. Po svetu so že državne intervencije za pomoč posameznim bankam, ki so se znašle v težavah. Z apelom pa v Združenju Manager ne želimo ustvarjati še dodatne panike. Hočemo le opozoriti, da se situacija lahko poslabša, česar pa si ne bi želeli.
Se morda za tem pozivom skriva tudi interes tistih menedžerjev, ki so zadnja leta speljali prevzeme podjetij, pri odplačevanju kreditov pa so zdaj v velikih težavah?
Ne, niti naključno. Niti trohice tega interesa ni bilo niti nikakršnega poziva z njihove strani. Osnovna iniciativa je prišla iz podjetij, kjer ni velikih menedžerskih lastniških deležev, ki so zaslutila probleme pri financiranju obratnega kapitala.
Mislite, da Boško Šrot, Bine Kordež in Igor Bavčar, ki so v zadnjih letih izpeljali menedžerske prevzeme, lahko mirno spijo? Šrot je nedavno izjavil, da ga finančna kriza že tepe po glavi. Najbrž ravno zaradi odplačevanja kreditov.
Ne vem, kakšen spanec imajo, saj se bolj ukvarjam s svojim spancem. Časi so težki za vse, resnici na ljubo imamo veliko izzivov glede poslovanja Gorenja in iskanja novih poslovnih priložnosti, o tem, kako bomo v izjemno težkih razmerah še naprej plavali proti toku.
Lahko ta kriza po vašem kakšno večje slovensko podjetje, v katerem je bil zadnja leta izpeljan menedžerski odkup, spravi na kolena, delavce pa na cesto?
Mislim, da ne. Za to je več razlogov. Po mojem veljajo tiste ocene, ki pravijo, da je Slovenija v malo drugačnem položaju. Navsezadnje je že bančni sistem v drugačni vlogi, kot so banke v nekaterih drugih državah. Bančni sistem v Sloveniji je bolj konservativen, saj v veliki meri bazira na hranilnicah. In te se niso toliko ukvarjale z raznimi finančnimi inovacijami, ki so mnoge banke po svetu pahnile v krizo. Verjamem tudi v trdoživost slovenskega gospodarstva in gospodarstvenikov, ki so prebrodili že veliko kriz. Ena največjih je bil razpad trga bivše Jugoslavije, ko ni bilo preprosto preživeti. Tujci nas občudujejo, kako smo v razmerah, v katerih se trg z 22 milijonov kar nenadoma zniža na dva milijona prebivalcev, lahko preživeli brez prevelikih socialnih problemov. Mislim, da bo do krčenja prihajalo, ne pričakujem pa dramatičnih padcev podjetij z več tisoč zaposlenimi. Vsi menedžerji se bomo poskušali obnašati čim bolj racionalno in voditi to barko naprej. Res pa je, da bo moral vsak pri sebi iskati še veliko rezerv. Zgodba je večplastna. Treba bo iskati rešitve na področju novih trgov, izdelkov, biti še bolj inovativen, še hitreje reagirati. Na drugi strani obvladovati stroške, vlagati v prave projekte, zadržati prave ljudi. Običajno je v krizah lahko tudi to problem, da tako zapneš, da tudi pravi ljudje odhajajo. Vse to so izzivi slovenskega menedžmenta. in verjamem, da mu bo uspelo. Je pa res, da so številna podjetja še vedno predimenzionirana. Tudi v Gorenju ne skrivamo, da je predvsem v podpornih službah še vedno preveč zaposlenih.
VEČ V TISKANI IZDAJI
