Dr. Peter Lah obžaluje, da vlada sistematično in povsod menja ljudi, ki so v prejšnji vladi dobro delali. Še prej pa jih moralno diskreditirajo in zato, da jih lahko izničijo, se jim obesijo vse mogoče nepravilnosti. Ljudi je treba prestrašiti ne le zato, da bodo mirni, temveč tudi zato, da jim, tudi ko se bo vlada zamenjala, ne bo več prišlo na misel pridružiti se konkurenci tej eliti, ki je po štirih letih vnovič na oblasti. »Pahor je volivcem obljubil, da ne bo revolucije, a revolucija vendarle je,« pravi dr. Peter Lah. Je dekan Fakultete za medije, ki od države za svoje delo ne dobi nobenega denarja in je odvisna od šolnin.
V nedavni kolumni v Financah ste se vprašali, zakaj bi koalicija odpravljala krizo, če jo lahko uporabi za revolucionarni prevzem oblasti. Kriza kot priložnost za marsikaj?Že beseda etimološko pomeni, da gre pri krizi za čas negotovosti, ko ne vemo, kako se odločiti. Krizne razmere ponujajo priložnost za obrat. Ko se stvari znajdejo na tehtnici, lahko spretnež situacijo obrne v svoj prid. Do revolucije je vedno prišlo v obdobjih krize. Revolucij ni, če so ljudje zadovoljni in mirni.
S čim lahko podkrepite tezo o revolucionarnem prevzemu oblasti?
Na dogajanje gledam predvsem skozi medije in šolstvo, s katerima se poklicno ukvarjam. Vlada porabi veliko energije za ta dva družbena podsistema, ki sta sicer zelo pomembna, a v gospodarski krizi vendarle nista toliko nujna. Veliko več je pisanja, razpravljanja in navsezadnje tudi dela pri idejnih ideoloških temah, kot pri tistih, pri katerih bi pričakovali, da se bo zaradi krize kar iskrilo od različnih zamisli. Gre tudi za način, kako se vlada loteva dela. Ne morem mimo svoje izkušnje z nekajletnim delom v strokovni komisiji, ki je ocenjevala medijske projekte, prispele na razpis za državno sofinanciranje.
Ministrica vas je zamenjala, še preden vam je iztekel mandat.
Predvsem pa je bilo nekorektno, da je skušala naši komisiji naprtiti odgovornost za problem, ki je povsem strukturen. Prejšnjega ministra smo zaman opozarjali na nezadosten zakon, ki je uokvirjal naše delo. Merila za ocenjevanje projektov so bila taksativno opredeljena že v zakonu, kar je nenavadno in ne preveč modro. Upoštevati smo jih morali, čeprav kot strokovnjaki z njimi nismo vedeli kaj početi. Oprli smo se na svoje poznavanje medijskega prostora ter na nekaj raziskav, analiz in medijskega pluralizma. Kakorkoli, ministrica je krivca za zadrege z razpisom našla kar v komisiji.
Kaj vam je očitala?
Ko je v izjavi komentirala poročilo računskega sodišča, je dejala, da smo ideološko ozki. Argumentov za insinuacijo od nje nismo slišali. Poročilo računskega sodišča kot odgovornega za razpis izpostavlja ministrstvo in ne strokovno komisijo, ki zgolj svetuje ministru. Naša naloga je bila na temelju veljavnih izhodišč ministrstva oceniti prijavljene projekte. Ministru smo oddali poročilo z ocenami. In to je bilo to. Ne spomnim se pomembnejšega primera, pri katerem minister ne bi bil upošteval našega mnenja. Vse, kar zadeva izvedbo, pa je stvar ministrstva in njegovih strokovnih služb. Ministrica ima gotovo dostop do zapisnikov, iz katerih je razvidno, da smo ministrstvo opozarjali na nekatere probleme, predlagali zakonske spremembe. Lahko ji dam svojo korespondenco s člani komisije in z ministrstvom. Odgovornost politikov je, ali bodo zakone in pravilnike spremenili. Jih pač niso.
Zakaj? So vam to pojasnili?
Nobenega pojasnila nismo dobili. Moj občutek je bil, da prejšnja vlada ni želela ponovno odpirati Pandorine skrinjice, ki se ji reče zakon o medijih.
Vrniva se k revoluciji in vprašanju, v čem je po vašem revolucionarni prevzem oblasti.
Revolucija je najprej zatrtje konkurence. V mirnih časih oblast prehaja iz enih rok v druge prek z volitvami in drugimi demokratičnimi mehanizmi, pri revoluciji pa gre za izničenje nasprotnika. Izhajal sem iz svoje izkušnje in izkušnje tistih, ki jih poznam in mi pripovedujejo, kaj se dogaja v podjetjih in državni upravi. Ljudi moralno diskreditirajo in jim zato, da jih izničijo, obesijo vse mogoče nepravilnosti. Kaj se zgodi, če se minister ali director, imenovan po politični liniji, spravi na svoje podrejene? Dostojni ljudje bodo odšli stran. Ne le da so brez kariernih možnosti, tudi dobro ime jim uničijo, ker jih vlačijo po časopisih in sodiščih. Prav zato se je naša komisija tako ostro odzvala. Mladi smo, in če skuša nekdo diskreditirati našo strokovnost, s tem prizadene našo profesionalno kariero. To ni le nedostojno, temveč tudi boljševistično.
VEČ V TISKANI IZDAJI