Pahor je vseskozi govoril, da nima namena izvesti kadrovskega cunamija. V tem trenutku ni nobene potrebe, da bi vlada na veliko pometala s kadri, v intervjuju pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar. A hkrati poudarja, da se bo Pahor moral sprijazniti s spoznanjem, da je lahko njegovo neposeganje v gospodarstvo celo kontraproduktivno. S tem bi vlada zanemarila pomembno funkcijo države kot lastnika. Kot »prvoborec« se Tajnikar v SD čuti izrinjenega zaradi prišlekov iz nekdanje LDS: Toneta Ropa, Mitje Gasparija in Milana Cvikla. Prepričan je, da bo Pahor sposoben pripeljati mandat do konca in da se v javnosti preveč poudarjajo razlike med vladnimi strankami ali med njenimi prvaki.
Objavljamo odgovore na nekaj dodatnih vprašanj, ki zaradi dolžine intervjuja niso bila objavljene v tiskani izdaji Reporterja:Se strinjate s tezo, da so tri stranke leve sredine, ki so sestavile vladno koalicijo, dokaj homogen blok in da med njimi ni večjih razlik?
To se bo videlo v prihodnjih mesecih, na sploh med strankami pozicije in opozicije ni velikih razlik glede gospodarskih vprašanj. Je pa zanimivo, da so bili nastopi ministrov, ki prihajajo iz različnih strank, na parlamentarnih zaslišanjih izredno neusklajeni. Razlike, ki smo jih slišali, niso izhajale iz programov, ampak iz njihovih individualnih pogledov. Na koalicijski sporazum so hitro pozabili. Le Franci Križanič je govoril v skladu s tem, kar smo zapisali v strankinem programu. Bojim pa se, da bo prvi zapustil to vlado, če bo še naprej vztrajal pri strankinih iztočnicah in hodil svojo pot.
Mislite, da je prav, da se je oblikovala koalicije enega bloka in ne velika koalicija?
Bilo bi nelogično in sprto s pravico volivcev do izbora, če bi se oblikovala velika koalicija. Na volitvah vedno nekdo zmaga in hvala bogu, da obstaja tudi opozicija, prav je, da je dobra in močna. Na Zboru za republiko, kamor me je povabil dr. Jambrek in sem bil res redka leva ptica, sem že pred volitvami izjavil, da se moramo v Sloveniji zavedati, da imamo problem kritične mase ljudi na vseh področjih. Še v srednje velikem slovenskem podjetju ne morejo delati ljudje samo iz ene doline, kadre je treba iskati širše. Nesmiselno je, da bi državo vodili le ljudje iz ene stranke. Treba je poiskati najboljše, tudi iz opozicije, kar mene ne moti. V parlamentu ni mogoče zavreči predlogov opozicije samo zato, ker niso prišli s prave strani neba. Toda ob tem ne smemo oskruniti dejstva, da so volivci izvolili natančno določeno oblast, z natančno določenimi cilji in načini, kako naj bi jih dosegli. Večkrat sem tudi rekel, da prihajajoči čas ni za programe strank iz devetdesetih let in da danes tudi ni mogoče iti naprej z ljudmi iz tistih časov. Drugače se bodo ljudje čutili na volitvah ogoljufane.
Je znižanje prispevkov za socialo kar vsevprek in ne selektivno, kot je napovedal minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, pravi ukrep v obliki pomoči podjetjem zoper gospodarsko krizo? Vaš kolega Bernard Brščič pravi, da bi to pomenilo pravi kaos v javnih financah.
Bernard je to povedal zelo točno. Tudi sam sem absolutno proti zniževanju prispevnih stopenj in menim, da je Lahovnik ta predlog slabo premislil. Prispevki so povezani z dvema blagajnama, ki jih v nobenem primeru ne smete spraviti v minus, ker nimate vira, da bi jih v prihodnosti napolnili, saj njuni prejemki niso ciklični. Pri pokojninski in zdravstveni blagajni ne morete narediti dolga v enem obdobju in ga nato v drugem obdobju pokrili, kot je to denimo možno narediti pri državnem proračunu. Teh dveh blagajn se ne smeš dotikati. Kvečjemu moraš zagotoviti, da normalno funkcionirata. Sedanjo krizo je potrebno reševati tam, kjer je nastala. Če dobite prehlad, ker vas zebe v noge, ne daste na glavo klobuka, ampak zamenjate nogavice in čevlje. Svetovna recesija tako ni nastala zaradi privatizacije državnih podjetij, ki bi jih bilo treba nazaj podržaviti, ali zato ker bi bili davki in prispevne stopnje previsoke. Nič od tega ni razlog niti za svetovno niti za slovensko krizo. Bistveni problem je efektivno povpraševanje. V Sloveniji se to zelo jasno vidi. Investicije so dejansko na 40 odstotkih, izvoz je padel še bolj. Državna potrošnja je realno nekaj malega narasla in edino, kar se še drži, je finalna potrošnja. Ta se je glede na dolgoletno povprečje celo podvojila. To pa zato, ker smo lani in letos imeli zelo visoke rasti nominalnih plač. Zlasti Virant je s svojo reformo plačnega sistema v javnem sektorju obogatil letošnji božič. Ampak ta denar bomo čez božič in novo leto porabili in potem bo izginil tudi ta element pospeševanja v rasti našega gospodarstva. Zadnjič sem našim trgovcem priporočal, da čim prej organizirajo božične prodaje. Kdor prvi pride, prvi melje, pravijo. Za vlado pa to pomeni, da mora čim prej, tako rekoč čez noč obuditi efektivno povpraševanje.
Bi lahko pospešitev gradnje stanovanj, o čemer tudi razmišljajo v vladi, spodbudila slovensko gospodarstvo?
Tudi, a bi bil samo ta ukrep zdaleč prešibak. Stanovanjska gradnja je lahko le eden od ukrepov. Dejstvo, da se tako pompozno oznani tak ukrep, samo kaže, da kreatorji gospodarske politike že držijo fige v žepu in pozabljajo na program SD, v katerem je zapisano še vse kaj drugega. Bistveno bolj bi potrebovali investicije v infrastrukturo, kot je gradnja železnic, preostanka cestnega omrežja, drugi blok nuklearke, pa tudi investicije v termoelektrarne in prenosno omrežje. Energetika je v teh razmerah sploh krasen sektor. Gre za močne investicije, ki jih lahko na leto hitro napihnete na dve ali celo več milijard, kar je pri desetih milijardah evrov investicij v dobrih časih kar precej, pa še energetska podjetja jih lahko sama financirajo. Država pa bi morala investirati še posebej v tehnološke parke, podjetniške inkubatorje, izobraževanje in razvojne centre v podjetjih. Fino bi bilo, če bi lahko kričali, investirajmo v tehnologijo in znanje ter ne v ceste. Potem ne bi živeli od vzhodnoevropskih delavcev, bi pa dobili delo naši mladi inženirji, pa še več dodane vrednosti bi ustvarili. Že pred leti smo sanjali tudi o močnem državnem investicijskem skladu ali skladu tveganega kapitala. Ampak te načrte moramo uresničiti v naslednjih mesecih in ne šele tedaj, ko bomo soočeni že z naslednjo krizo.
Minister Lahovnik se zavzema, da je treba v trenutnih finančnih razmerah, ko večina držav vstopa v banke in jih sanira, zagotoviti, da ima država v NLB večinski delež. Se strinjate s tem?
Če ministri znajo kaj pametnega, kar bo strateško za Slovenijo, početi z NLB, potem naj ta še naprej ostane v državni lasti. Seveda to ni dajanje kreditov našim tajkunom. Drugače pa mislim, da je NLB nujno potrebna nove bančne tehnologije. NLB bi zato potrebovala strateškega partnerja, ker tega ni sposobna razviti sama. Zato mislim, da bi bilo bolj pametno, da bi NLB privatizirali in ji poiskali strateškega partnerja, saj bomo imel zaradi tega Slovenci boljšo banko in več koristi. Žal se najbrž to ne bo zgodilo, saj je zato potrebno nekaj poguma in nas ne smejo premagati predsodki. Zato je zagotovo ena od kritičnih točk Pahorjeve vlade tudi v tem, v kolikšni meri bo sposobna uresničiti tudi radikalne ideje, ki so se pojavili v predvolilnem času v SD. Take ideje so opustitev politike ohranjanja delovnih mest, odpravljanje Kad-a, organiziranje razvojne banke, velike investicije, ki sem jih že omenil, za katere ne smemo iskati gradbenih dovoljenj prihodnjih pet let, omogočanje zaposlovanja upokojencev, privatizacije v zdravstvu, reforme zdravstvenega zavarovanja, razvoj finančnih inštrumentov za večje varčevanje Slovencev in še kaj. Če bo vlada stavila na politiko nežnih ukrepov, bomo v Sloveniji doživeli krizo v vsej njeni velikosti in se bo čas za spremembe, ki jih je napovedoval Pahor, uresničil mimo njega.
VEČ V TISKANI IZDAJI
