Minuli kongres največje vladne stranke je za dr. Igorja Lukšiča izgubljena priložnost za pripravo programa za naprej. Namesto tega so se delegati ukvarjali s kadrovskimi zadevami in ustoličenjem Patricka Vlačiča za podpredsednika, ki ga ima mlada ekipa za bodočega voditelja stranke. Čeprav je Lukšič skupaj z mladimi pripravil program, s katerim je stranka zmagala na volitvah, so se ga njegovi učenci odkrižali, tako da ni bil več izvoljen za podpredsednika. Govoril je tudi o tem, kako kritika krepi njihovega predsednika, kako poteka boj proti tajkunom, zakaj je zamrznjeno partnerstvo za razvoj; kako kot šolski minister vidi medvojne in povojne dogodke ter kakšna osebnost je bil Tito.
Na kongresu ste izjavili, da se je svet iztiril in ga je treba znova utiriti; da je treba meriti v luno, kajti če zgrešite, boste končali vsaj med zvezdami. Ste opisovali razmere v stranki?Ne, komentiral sem razmere v svetu, ki na stranko vplivajo posredno. Gre za kritiko neoliberalizma, ki je v svetu vladal od začetka osemdesetih let in mu je z »bušizmom« uspelo narediti to, na kar so kritiki ves čas opozarjali: da bodo razlike med bogatimi in revnimi še večje ter da bodo vlade začele padati. Tako je v Los Angelesu na eni strani naselje z imenitnimi vilami, nedaleč stran pa živijo ljudje v šotorih, ker so izgubili vse, kar so imeli. To je konec neoliberalizma, ki je zadeve pripeljal tako daleč, da lahko samo čakamo, kdaj bo ta množica brezposelnih opozorila nase in na svoje življenje. Svet se ne bo smel več ukvarjati ne več s profitom in njegovim razdeljevanjem, ampak z vprašanjem življenja in preživetja ljudi. Tega modela rešitve nima nobena od prevladujočih opcij: ne liberalna, ne konservativna, ne socialdemokratska in tudi komunistična ne. Nobena nima ustreznega odgovora za življenje v 21. stoletju. Zadeve rešujemo na star način, ker sploh ne znamo postavljati vprašanja, zakaj v tem svetu gre, ker ne znamo razmišljati drugače kot po starih vzorcih. Izgubili smo stik z realnostjo in ne vemo več, kateri procesi obvladujejo ta svet.
Če se vrneva k stranki SD. Ali se je na kongresu iztirila ali morda meri v luno?
Ta stranka je del teh procesov. Zdaj je SD vladajoča stranka in v tem smislu je bil kongres zelo pragmatičen. Izkazalo se je, da stranko kot celoto zanima samo vladanje. Tisti, ki jih to ne zanima, so skušali zadeve obrniti v drugo smer. Če govorim zase, sem pričakoval več vsebine, ne pa zgolj prizadevanja za pozicije. Pričakoval sem, da bo stranka ocenila svoje delo v zadnjih štirih letih in postavila oceno položaja ter začrtala smernice za prihodnost. Nekateri pa so kongres razumeli kot priložnost znotraj stranke za višje odskočišče za položaje. Tega se zavestno nisem hotel iti in sem že pred kongresom predlagal oblikovanje programskega dokumenta, kar pa ni bilo sprejeto. Kongres se je sprevrgel v barantanje z glasovi in ugotavljanje legitimnosti vladni strukturi. Če se vrneva k uvodnemu vprašanju, po mojem se stranka ni iztirila, vendar pa kongresa ni dovolj izkoristila, da bi pokazala, da ni le politično najmočnejša, temveč tudi intelektualno.
Ostala je brez zvezd v logotipu.
Dobila pa je nove zvezde oziroma zvezdnike.
Nekako se ne morem znebiti vtisa, da so z vami na kongresu obračunali in vam preprečili vnovično izvolitev za podpredsednika. Predsedniku Borutu Pahorju ste menda ob sestavljanju vlade morali obljubiti, da ne boste več kandidirali za podpredsednika stranke. Ko ste kljub temu dali soglasje h kandidaturi, so proti vam poslali Mirana Potrča, da bi vas premagal. S čim ste se zamerili vodstvu stranke?
Ne gre za to, da bi se komurkoli zameril. Po eni strani gre za medgeneracijske spore. Del mlajših, ki sem jih vključil v delo programskega sveta leta 1997, ko sem bil predsednik tega organa, takrat so bili študentje (Matevž Frangež, Sebastjan Jeretič, Žiga Čebulj), je skupaj z mano pripravljal programske diskusije. Že leta 1998 sem izjavil, da imamo možnosti za zmago na volitvah leta 2008, da ima ta stranka potencial, ki nas lahko pripelje do zmage. Leta 2001 sem odstopil, ker sem bil izvoljen za dekana fakultete, nato je stranka izgubljala podporo, vrnil sem se leta 2005 in kot podpredsednik dobil mandat za sestavo programa. Šli smo po Sloveniji z ambicijo, da na naslednjih volitvah zmagamo. Sestavili smo program do leta 2030, ki je hkrati pomenil, da računamo na 20 do 30 odstotkov. Vnašali smo zmagovito mentaliteto, kar se je ljudem zdelo nemogoče in so nam govorili, da sanjamo. Leta 2006 smo predstavili program, kakršnega ni imela nobena stranka. LDS je poskusila z manifestom, ki je dišal po anarhizmu, SDS je tudi nekaj poskušala. Naslednja etapa je bila kandidatura za predsednika republike. Borut Pahor se je na koncu odločil, da ne bo kandidiral, tudi zato, ker je ocenil, da bi to za stranko pomenilo konflikt z mlajšo generacijo. Nadaljevalo se je s tem, da je mlada ekipa Patricka Vlačiča razglasila za podpredsednika, in čeprav to še ni bil, so ga že tako propagirali v medijih. Ko smo leta 2007 prenovili stranko, sem bil že na obrobju. Med predsedniškimi volitvami je premier Janez Janša naredil veliko napako, ker je zahteval moj odstop kot podpredsednika stranke. S tem me je vrgel nazaj, ker so to v SD razumeli, kot da spadam v bolj radikalni del stranke. Vendarle me je Pahor kot mandatar povabil za šolskega ministra in zdaj imam pač tak položaj. Nikakor ne gre za individualne spore, kot piše večina medijev.
VEČ V TISKANI IZDAJI