Revija Reporter
Slovenija

Intervju: dr. France Arhar

10. maj. 2009 17:02 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Predsednik uprave UniCredit banke Slovenija dr. France Arhar je pojasnil, zakaj so bili rezultati slovenskih bank za leti 2006 in 2007 deformirani in zakaj so poskočili dobički v njihovih bilancah. Razkril nam je tudi razloge, zakaj se UniCredit ni odločila za financiranje razvpitih menedžerskih prevzemov. Nekdanjemu guvernerju Banke Slovenije, ki velja tudi za očeta slovenskega tolarja, je nadzorni svet že novembra lani podaljšal mandat še za dve leti.

Predsednik uprave UniCredit banke Slovenija dr. France Arhar je pojasnil, zakaj so bili rezultati slovenskih bank za leti 2006 in 2007 deformirani in zakaj so poskočili dobički v njihovih bilancah. Razkril nam je tudi razloge, zakaj se UniCredit ni odločila za financiranje razvpitih menedžerskih prevzemov. Nekdanjemu guvernerju Banke Slovenije, ki velja tudi za očeta slovenskega tolarja, je nadzorni svet že novembra lani podaljšal mandat še za dve leti.

Kako gledate na nedavne sklepe vlade glede reprogramiranja tako imenovanih tajkunskih kreditov v obeh državnih bankah – NLB in NKBM. Gre po vašem v tem primeru za vmešavanje politike v gospodarstvo ali za upravičen poseg vlade kot upravljavca državnega premoženja?

Na to gledam iz dveh zornih kotov. V primeru državne lastnine, in to kjerkoli, nastopa država v dvojni vlogi – na eni strani kot regulator, na drugi po logiki lastnika. Prva njena vloga mora biti najbolj transparentna. Vlada je tista, ki izdaja podzakonske akte, gre za zelo konkretno regulativo. Tovrstna aktivnost je namenjena vsem udeležencem na trgu, ne glede na lastnino. Funkcija in odgovornost za lastnino se mora izražati transparentno po organih v teh družbah. V delniških družbah sta to nadzorni svet in uprava, v družbah z omejeno odgovornostjo je običajno to direktor. Če pogledamo iz obeh vidikov, potem zame ta komunikacija ni prava. Banko lahko vodi samo uprava, nadzira pa jo nadzorni svet. Če eden od solastnikov želi izražati svojo voljo, jo mora po teh dveh organih. Nadzorni svet je transmisija za lastnike. Vsak drugačen pristop ni normalen.

Bi morala po vašem zaradi spornega reprogramiranja 150 milijonov evrov kredita Infond Holdingu vlada prek skupščine zamenjati nadzorni svet in upravo NLB?

Ne morem reči, da bi ga morala zamenjati. Lahko to naredi, če uprava ne spoštuje internih pravil, statuta banke in njenih kompetenc. Uprava je predvsem najbolj odgovorna za presojo tveganj in za rezultat. Če je neko dejanje dovoljeno, bi se morali vprašati, kaj je narobe v izvršni in zakonodajni oblasti. Če je bila narejena napaka, se lahko popravi, toda od danes naprej, težko pa za nazaj. Posel je lahko tudi neveljaven ali ničen. Ničnost je taka napaka v poslu, recimo, da gre za zmoto ali prisilo, in če je to dokazano, posel ni nastal. Iz tega zornega kota je tudi zakonska zveza, sklenjena po kanonskem pravu, nična. Če ni bilo svobodne volje, če je bila napačna predstava o zakoncu, tudi če ju je Bog združil, se lahko dokazuje ničnost.

Toda take stvari je zelo težko dokazati.

Obstajajo takšni primeri, tudi pri poslih, ki so lahko neveljavni. Toda od trenutka naprej, ko smo to ugotovili. Ustavno jamstvo je prepoved retroaktivnosti. Samo v kazenskem pravu obstaja izjema v primeru, če je starejši predpis milejši za obdolženca. Glede tega, kje bi bilo treba ukrepati in kdo bi moral začeti, je veliko nerazumevanja. Logično, da je vlada tista, ki predlaga parlamentu v sprejem zakone. Če se ugotovi, da so bili ti napačni, se potem ve, kakšna je pot do sprememb. Da novi zakon velja za vse nove posle, za stare pa le, če se spreminjajo.

Bili ste več let guverner Banke Slovenije. Veljate za očeta slovenskega tolarja. Je po vašem centralna banka v zadnjih letih zadovoljivo opravljala nadzor nad poslovanjem bank v Sloveniji, še zlasti glede kreditiranja najbolj izpostavljenih menedžerskih prevzemov?

Centralno banko ne sme zanimati namen, za katerega je bil dan kredit. Če je bil ta namen zakonit, jo mora zanimati, ali so bila tveganja v zvezi s tem financiranjem ocenjena pravilno. In če niso bila, ali ima to tveganje svojo protipostavko v kapitalu. To je temelj za centralno banko. Bankir je finančni posrednik, ki sprejema likviden denar in mora skrbeti, da bo v vsakem trenutku izpolnil svojo zavezo. Največja razlika med bankirjem in vsakim drugim gospodarstvenikom je v tem, da se bankirju ne prizna zamuda. Kaj to pomeni? Če ste nelikvidni samo en dan, eno uro, lahko to za bankirja pomeni stečaj. Na drugi strani so lahko podjetja nelikvidna dalj časa, zamujajo s plačili, pa vseeno obstajajo. Vzemiva za primer še zavarovalnico. Če imate škodo, koliko časa boste čakali, da boste prišli do denarja. Če pa imate na banki zapadli depozit in vam rečejo – pridite jutri, danes nimamo – bo takoj panika. Postanete nelikvidni in zaradi tega lahko greste v stečaj.

VEČ V TISKANI IZDAJI