Ob posvetitvi za najmlajšega škofa v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji so ga nagovorile svetopisemske besede 'jaz pa sem mlad človek , ne vem ne kod ne kam'. Danes je dr. France Kramberger prvi mariborski nadškof in metropolit ter po osemindvajsetih letih škofovskega delovanja pod geslom 'Zgodi se tvoja volja' kanonično najstarejši škof v Slovenski škofovski konferenci. Pri svojih škofovskih posvečenjih je položil roke tudi na kardinala dr. Franca Rodeta.
Kot duhovnik, škof in nato kot nadškof metropolit ste ves čas delovali v Sloveniji. Kakšne so vaše izkušnje, če se primerjate z izkušnjami kardinala dr. Franceta Rodeta in pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki sta se v Slovenijo vrnila šele po desetletjih bivanja v tujini?Kardinal dr. France Rode je imel mednarodne, evropske, pa tudi svetovne vloge in poslanstva; bil je tajnik na tajništvu za neverujoče ali sodelavec in konzultor papeškega sveta za migracijo, nato konzultor papeškega sveta za medverski dialog ter tajnik papeškega sveta za kulturo za Južno Ameriko. Podobno velja za nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je bil 27 let v Švici, najprej katehet, profesor, nato ravnatelj semenišča in direktor visoke bogoslovne šole. Bil je tudi škofov vikar in generalni tajnik sveta vseh evropskih škofovskih konferenc. Bil je mož v službi Evrope in nekako tudi vesoljne Cerkve. Osebno tega nisem bil deležen, desetletja nisem imel niti potnega lista, in tako svojega podiplomskega študija nisem mogel nadaljevati niti v Rimu niti v Parizu, čeprav me je tja želel poslati moj predhodnik škof Maksimilijan Držečnik. Pastoralne ter teološke izkušnje, ki sta si jih dr. Rode in dr. Šuštar pridobila v tujini, sem tako sam nabiral doma, v osebnih stikih in razmerah, ki so bile značilne za tisti čas. Danes mi zaradi tega ni nič žal.
Zakaj niste dobili potnega lista?
V očeh tedanjih oblastnikov sem bil na poseben način zaznamovan že v gimnaziji, čeprav je bilo nezaupanje brez podlage. Ko so kasneje videli, da ni nobene nevarnosti, sem lahko dobil potni list. Bile so posebne razmere, poseben čas in takrat je bilo to treba tako vzeti in razumeti.
Prav kardinal dr. France Rode se je skupaj s škofom dr. Antonom Stresom, dr. Francem Perkom ter Štefanom Šteinerjem že v začetku sedemdesetih let zavzemal za nevtralno šolo. Ali ste kot duhovnik spremljali njihovo tedanje delovanje in tudi javno ožigosanje, saj so bili označeni kot »banda štirih«?
Brez dvoma sem poznal vse štiri duhovnike, saj so kot intelektualci izstopali iz duhovniških vrst, bili so na pomembnih odgovornih mestih bodisi kot profesorji ali kot učitelji na teološki fakulteti. Osebno sem bil z njimi povezan kot mlajši duhovnik in podpiral njihovo razmišljanje o nevtralni šoli, ideološko neobremenjeni z ene ali druge strani; niti z marksizmom, s komunizmom, niti s konfesionalizmom, še manj s kakšnim klerikalizmom. Njihovi nameni so bili iskreni, saj so bili v dobro slovenski mladini ter slovenskemu narodu. Ožigosanje, da so »banda štirih«, je bila izrazito politično etiketa, ki pa so je bili deležni tudi nekateri drugi. Osebno sem poznal jezuitsko »bando štirih« (patri Berden, Štrubelj, Kokalj in Lavra). To je bila pač tendenca tedanjega režima, da ustvari v notranjosti neke sovražnike in vanje nameri vse svoje puščice ter tako ustrahuje tudi druge duhovnike in ljudi, ki so bili sposobni kaj povedati.
V tistem času je bilo še vedno zelo dejavno tudi Ciril-Metodovo društvo duhovnikov, ki je bilo ustanovljeno kmalu po koncu vojne in katerega pomemben član je bil tudi nekdanji mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, imenovan rdeči škof. Kakšen je bil vajin odnos?
V začetku je bil najin odnos zelo dober, lahko rečem kar prijateljski, saj je bil skupaj s prof. dr. Antonom Sterletom mentor moje doktorske disertacije o škofu Antonu Martinu Slomšku. Po letu 1980, ko sem bil imenovan za mariborskega škofa, sta se najino prijateljstvo in najina povezanost nekako razblinila. Dr. Grmič je takrat šel svojo pot ter odpovedal vsako sodelovanje, čeprav sem ga nekajkrat prosil, da bi sodeloval pri našem pastoralnem in škofijskem delu. Idejno sva se nekako razhajala, a sva si ob srečanju še vedno podala roke, si pogledala v oči in pogovarjala. Tudi pozneje, ko je bil v bolnišnici in v domu za ostarele duhovnike, sem ga večkrat obiskal in vedno me je lepo sprejel, čeprav so bili najini stiki kratki.
Vaše imenovanje za škofa je bil verjetno glavni razlog, da ni želel sodelovati pri škofijskem delu?
Morda je bil prizadet, ker ni bil imenovan za mariborskega škofa, vendar je to ostalo v njegovi notranjosti. Moram pa poudariti, da mi ni nikoli nasprotoval, čeprav je, če smem tako reči, hodil svojo pot. Sprehajal se je tudi po robu, a ga ni nikoli prestopil, kot so ga drugi teologi v Evropi ali po svetu. Dr. Vekoslav Grmič tega ni nikoli naredil.
VEČ V TISKANI IZDAJI