Izvolitev prvega temnopoltega predsednika v ZDA bi bila po prepričanju našega sogovornika v Sloveniji primerljiva z izvolitvijo pomladnega predsedniškega kandidata. V naši državi politična ločnica še vedno poteka na podlagi stališč do polpretekle zgodovine, saj ena stran poudarja NOB in zanika revolucijo. Levica, ki jo imenuje posttranzicijska stran, obtožuje desnico, ki izhaja iz demokratične provenience, izključevalnosti in revanšizma, resnica pa je ravno obratna. Tudi pojma politika in civilna družba uporablja v obrnjenem pomenu, saj tako imenovana civilna družba v resnici izhaja iz obdobja komunističnega totalitarizma. Mediji so bili do Janševe vlade kritični, ker so v lasti opozicije, sicer pa nimajo avtonomije od svojih lastnikov. Prepričan je, da bodo tajkuni medije prodali tistim tujcem, ki bodo zagotavljali politično kontinuiteto. Recesija bo nekatere med njimi pospravila, nekaj pa jih bo zaradi povezave z bodočo vladajočo politiko kot Noe na barki vendarle preživelo potop.
ZDA so dobile prvega temnopoltega predsednika v zgodovini. Kakšna prelomnica v Sloveniji bi bila primerljiva z ameriško?Dejstvo, da se je v ZDA to lahko zgodilo, najbrž priča, da gre, ne glede na elemente rasne diskriminacije v ameriški zgodovini, vendarle za odprto družbo, ki je sposobna na simbolni ravni narediti velike spremembe. Seveda pa je težko primerjati Ameriko in Slovenijo in politične dogodke v obeh državah. Ključna razlika je v domoljubju Slovencev in Američanov. Ameriški državljani so brez večjih razlik glede na politično opredelitev zavezani interesom svoje države. Pri nas pa je položaj zelo drugačen: blaginja slovenske države je sicer na splošno res deklarirana kot vrednota, dejansko pa so stvari drugačne. Spomnimo se, kaj so politiki (in »kulturniki«) govorili v času osamosvojitve! V Sloveniji se politika v marsičem ne igra z odprtimi kartami, zato so temeljna nasprotja obenem javno izražena in prikrita. Črta ločnica se še vedno zarisuje po pozicijah iz časa revolucije med drugo svetovno vojno oziroma glede na odnos do komunističnega režima, čeprav se to zanika in zavrača.
Dejstvo je, da vsi dosedanji slovenski predsedniki izhajajo iz leve politične opcije. Zakaj desnici nikoli ne uspe predlagati kandidata, ki bi prepričal večino Slovencev?
Mislim, da bi bila izvolitev tako imenovanega desnega predsednika, torej človeka demokratične provenience, ki ne bi bil tako ali drugače zadolžen posttranzicijskim silam, večja prelomnica od tiste, ki se je sedaj zgodila v ZDA. Dvomim, da bo izvolitev temnopoltega predsednika ZDA prinesla toliko sprememb, kot bi jo v Sloveniji izvolitev pomladnega kandidata za predsednika, pa čeprav ima pri nas predsednik bistveno manjša pooblastila kot v ZDA. Tako domnevam zaradi skrajne nestrpnosti, ki jo kažejo mnogi, predvsem parapolitični segmenti družbe (»civilna družba«), do političnih struktur in posameznikov demokratičnega izvora. Njihova oblast ali celo obstoj sta še vedno razumljena kot nenormalno stanje: zoper njih se prizadevno insinuira in obnavlja razne negativne klišeje (revanšizem, nekompetentnost, celo klerikalizem!), ki večinoma nimajo nobene zveze z resničnostjo. Vsak kandidat, ki izhaja iz izročila slovenske pomladi, je obremenjen z negativno hipoteko in nekako ni »pravi«. Vsi tisti ljudje, ki so bili na najvišjih političnih funkcijah in so se zelo kompromitirali s sodelovanjem v izrazito nedemokratičnih institucijah, pa so seveda »pravi«. Ta zlaganost družbe, ta »narobe svet« je osnovni razlog, da pomladne stranke ne morejo dlje časa vladati ali da bi bil izvoljen njihov predsedniški kandidat. Po svoje ga utrjujejo tudi same s svojim nerazumevanjem, zakaj v tej posttranzicijski družbi gre in kaj bi bila njihova naloga. Poleg tega so na pomembnih mestih »pretkane« z ljudmi, ki nimajo nobene zveze s pomladno vizijo. Skratka: čeprav je že kar precej let od osamosvojitve, se še ni razvila solidna osnova demokratične kulture in s tem politike.
Pri nas se je prelomnica zgodila tako, da je na volitvah spet zmagala leva opcija. Ste pričakovali, da bo Borut Pahor premagal Janeza Janšo?
Ne, iskreno povedano, tega nisem pričakoval. V zadnjih letih je Janša gojil zelo drugačen slog politike kot prej, igral je na karto povezovalnosti in odprtosti in s tem prav deklarativno zavračal »tradicionalne« očitke, da je izključujoč politik in revanšist. Na predzadnjih volitvah mu je s temi programskimi poudarki in dejansko odprto politiko sprememba uspela; tudi skozi ves mandat se je vlada povsem izogibala ideološkim temam in delitvam ter zares delovala odprto (vsaj v primerjavi s prejšnjimi vladami). Izkazalo pa se je, da je vera v neodvisno, »objektivno« slovensko javnost naivna. Spet se je pokazalo, da so Janševi politični nasprotniki pripravljeni izbrati prav vsa sredstva, da ga diskreditirajo in pridejo do oblasti. »Neodvisna javnost« očitno ni uvidela tega, da posttranzicijski »trojček« zagovarja bistveno bolj izključujoč koncept sestave vlade kot Janša. Pahorjeva zmaga je očiten znak, da se slovenska družba ni izvila iz mentalnega primeža, v katerega jo je stisnil komunistični sistem. Po drugi strani pa se kaže, da je Pahor nekakšen »prostovoljni ujetnik« interesov svoje stranke in njenega ozadja; tak vtis je nastal, ko se ni uresničila njegova želja, da bi kandidiral za predsednika države. Poleg tega so njegova (osebna) stališča vendarle bolj moderna v nasprotju z ideologijo, na kateri temelji SD, vsaj nakazujejo možnost preseganja ideološke preteklosti.
Videti je, da ima mandatar Pahor velike težave s sestavljanjem vlade, saj vsi postopki potekajo zelo počasi. Ali svetovna gospodarska recesija zahteva oblikovanje velike koalicije dveh največjih strank, ki bi premostile zgodovinske delitve?
SDS se je zavzela za tako koalicijo, da bi lažje premagali gospodarsko krizo in zgodovinske delitve. Toda tranzicijske sile tako v svojem političnem segmentu kot tudi po svojih medijskih, gospodarskih in kulturniških podpornikih v resnici ne pristajajo na preseganje zgodovine. Žal je tako, da je treba brati njihove izjave in držo po starem, preizkušenem (ljudem tako osupljivo neznanem) ključu: da je res ravno nasprotno, kot se izjavlja v javnosti. Pomladnim strankam se je ves čas očitalo izključevalnost (kot nekdaj revanšizem), dejansko pa je bila njihova (vsaj Janševa) drža popolnoma obrnjena, medtem ko je levi trojček bil deklarirano izključevalen (in je obujal simboliko najbolj srhljivega revanšizma, ki ga pozna slovenska zgodovina). Po drugi strani je prav nenavadno, da se nihče ne spomni, na primer, da je minister Šturm znižal notarske tarife in imel namen omejiti tudi odvetniške, kar lahko občuti vsak Slovenec. Toda ne: Boris Jež se je povzpel na nov vrh svoje ideološke fantazije s trditvijo, da minister Šturm uničuje pravni sistem. (Bravo! Ta bodica se zadre do možganov!) Zakaj pa je odrekel to priznanje tistim, ki ga dejansko zaslužijo – ustanoviteljem revolucionarnega in razrednobojnega prava? Tistim, še danes tako spoštovanim imenitnikom, pravcatim akrobatom duha – komunističnim pravnim teoretikom, za katere je nekdo posrečeno rekel, da so podobni dirigentu, ki dirigira orkestru gluhonemih?
VEČ V TISKANI IZDAJI
