Z dr. Bernardom Nežmahom smo se pogovarjali o razliki med slovenskimi in ruskimi lastniki medijev, o vplivu lastnikov in politike na medije ter kdaj bi bilo treba napisati novinarsko peticijo zoper cenzuro in politične pritiske. Prepričan je, da v Sloveniji nimamo problemov s svobodo tiska, saj lahko novinarska ekipa, ki pride v spor z lastnikom medija, ustanovi nov časopis pod okriljem drugega lastnika ali v samolastništvu. Komentiral pa je tudi zadnji poseg vladajoče politike v medije z izredno vključitvijo Iva Vajgla v radijsko oddajo, kar bi po njegovem morali novinarji odločno zavrniti, da se to ne bo več dogajalo. Po njegovem je novinarske svobode in avtonomije vedno več, novinarji čedalje bolj kritizirajo oblastnike, če se zamenjajo, so enako kritični do naslednikov.
Jurčičevo nagrado ste prejeli za komentarje in analize tranzicijske Slovenije, postkomunističnih družb vzhodne Evrope ter za knjigi Jelcinova Rusija in Zrcala komunizma. Nam lahko na kratko razložite, ali je kakšna bistvena razlika med tranzicijo v Sloveniji in vzhodni Evropi?Ko sem bil v začetku devetdesetih let v Moskvi, so bili moji novinarski kolegi zelo navdušeni nad zasebnimi lastniki, ki so bili takrat večinoma banke. To je zanje pomenilo velik skok v dohodku. Kdor je prej zaslužil sto dolarjev, jih je nenadoma prejel tisoč. Tranzicijo so zato jemali kot ekonomski razcvet. Toda že čez nekaj let so mi tožili, da morajo pisati po nareku novih lastnikov, ker bodo drugače ob dobro plačano službo. Pri nas pa je šla pot nekoliko drugače. Na začetku dolgo nismo vzpostavili zasebnega lastništva, ampak je to vlogo opravljala država oziroma po certifikatih zaposleni novinarji in uredniki. Veljal je najpametnejši del Marxove doktrine, da je za delavca najboljše, če je hkrati tudi lastnik proizvodnih sredstev. Konec devetdesetih pa je prišlo do preloma pri Delu, Dnevniku in Večeru, ker so začeli novinarji množično prodajati svoje lastniške deleže; pojavili so se korporacijski lastniki, ki so počasi prevzemali večinske deleže. Slovenska tranzicija je v primerjavi z rusko potekala veliko počasneje, eden od razlogov je bila skepse do naivne vere v mogočnega lastnika, ki bo porok za prosperiteto.
Kakšna pa je razlika med slovenskimi in ruskimi tajkuni? Razen tega, da so ruski bogatejši.
Bistvena razlika je v njihovem odnosu z vladarji. Tajkuni v Rusiji so cveteli le v tesni povezavi s predsedniki. Podpirali so Jelcina, in gospodarska reforma je tekla v njihovo korist. V drugem mandatu se je oboleli Jelcin ukvarjal predvsem z iskanjem naslednika, zato so se počutili tajkuni politično avtonomni in so podpirali različne projelcinovske stranke. Toda z nastopom Putina so se razmere dramatično spremenile, ker je on postal »primus«, ki ni sprejel dejstva, da bi bil odvisen od ruskih milijarderjev. Znano je, kako se je spopadel s Hodorkovskim, Abramovičem in Berezovskim, ki so hoteli obdržati svoj vpliv na politiko prav po medijh. Na koncu je Putin s policijo, tožilstvom in sodstvom precej detajkuniziral Rusijo. Pri nas se to pogosto preveč naivno ocenjuje kot zgolj diktatorsko in avtoritarno politiko, čeprav so ruske množice to sprejele z navdušenjem. Objektivno gledano je dejstvo, da je vsaka delna razlastitev tajkunov s stališča družbe demokratična. Tajkunov v smislu novodobnih milijarderjev, ki so do premoženja prišli na mah z mahinacijami prilastitve poprejšnjega državnega premoženja. Slovenski tajkuni so, kar zadeva medije, drugačni. Njihovo razmerje do politike je veliko bolj kompleksno, kar je posledica dejstva, da v Sloveniji ni na oblasti dominantna politična osebnost, ampak se vlade menjavajo, vladajoče koalicije pa so sestavljene iz strank, ki med seboj kar naprej tekmujejo za večjo popularnost. Zmeraj pa so v politikih iskali zaveznika. Če vzamemo klasični primer Boška Šrota, lastnika Pivovarne Laško. Nekaj časa je bil očitno kooperativen z Janševo vlado, nato je nastal med njima kratek stik in je iskal nove politične zaveznike, ki so bili takrat na opozicijski strani: SD, LDS, Zares. Torej ne gre za apriorne stalne zveze.
Znano je, da je Pivovarna Laško Delo posojala različnim političnim opcijam: najprej LDS, nato SDS in zdaj SD. Borut Pahor se je pred volitvami srečal z Boškom Šrotom. Kdo je od koga bolj odvisen: Pahor od Šrota ali Šrot od Pahorja?
Na to je težko odgovoriti. Zame je srb zbujajoče to, da je samoobrambni mehanizem pred potencialnimi manipulacijami lastnikov relativno majhen, in to zaradi predimenzionirane vloge odgovornih urednikov oziroma urednikov nasploh. In zato ni po naključju eden največjih tabujev razkrivanje višine njihovih dohodkov. Če imamo sistem, v katerem ponekod glavni urednik prejema sanjski zaslužek, ki je bistveno večji, kot bi ga prejemal kot novinar, mu to jemlje avtonomijo. Nad njim je vseskozi grožnja, da če izgubi svoj položaj, pride v veliko nižji plačni razred. Tak sistem nadzora odlično deluje sam po sebi tako pri nas kot v Rusiji in kjerkoli po svetu. Ko človek preide v višji družbeni razred, se hitro navadi finančnih ugodnosti, ki mu omogočijo povsem drugačen tip standarda, njemu in seveda članom njegove družine. Zdaj bo v njem velik dvom, ali se je pripravljen zoperstaviti, denimo, manipulaciji lastnika. V takem primeru je možnost manipulacije večja, čeprav to ne pomeni samoumevno, da bo vsak urednik poslušno kolaboriral. Vendar pa bi tak položaj lahko minimalizirali tako, da bi novinar a priori veljal za popolnega avtorja svojega dela. Urednik sploh ne bi imel pravice do korekcije oziroma popravljanja tekstov. Ta princip, sicer v imenu profesionalizma, predpostavlja, da novinar ni absolutno kompetenten, da potrebuje supervizorja nad seboj. Če vzamemo sodnike, je njihova avtonomija prav v tem, da je sodba njihov suvereni izdelek. Zaradi tega se zavzemam za avtonomijo novinarstva tudi do urednikov, ki bi dopuščala kvečjemu dve stopnji: novinar senior, ki je izključni avtor svojega prispevka, in novinar junior, katerega prispevki bi spadali še pod neposredno ingerenco urednika. To bi bil formalni okvir, ki bi zagotavljal večjo avtonomijo novinarstva.
V takem primeru bi bilo nepomembno, kdo so lastniki medijev. Ampak trenutno so lastniki medijev povezani z vladajočo levo politično opcijo. Boško Šrot kot lastnik Dela in po njem Večera podpira SD, lastnik Dnevnika Bojan Petan je član LDS. Tudi lastniki so lahko to postali po volji leve politične opcije.
Jaz medijev ne gledam toliko po lastništvu kot po novinarjih. Ne glede na to, kdo je lastnik, lahko pišejo odlične članke, tudi nasprotne želji lastnika. V osemdesetih letih je partija popolnoma obvladovala časopise, toda kljub temu so lahko nastajali kritični članki, pa čeprav z uporabo posebnega stila, tako da je bilo treba brati med vrsticami. Seveda pa ne smemo zanemariti tudi dejstva, da imajo lastniki povsod po svetu velik vpliv na medije. Princip lastništva je pač vladajoči princip, mnogokrat je tudi lastnik v povezavi z vladajočo politiko. Čeprav so stvari videti kdaj enostavne, je realnost bistveno manj enosmerna. Zdajšnja vlada je dvignila trošarino za alkohol, torej tudi za pivo, kar vsekakor ni v interesu lastnikov največje pivovarne.
VEČ V TISKANI IZDAJI