Ujetost v povsod prevladujočo, povsem preživeto ideologijo, v kateri se individualistični liberalizem prepleta z ostanki prejšnjega socializma, nas lahko pokoplje, je prepričan dr. Anton Stres, saj zaradi ideološke zastrupljenosti raje govorimo o NOB, domobrancih in Cerkvi kot pa o stvarnih in današnjih problemih. Obenem krščanska vrednostna usmerjenost še naprej ostaja izključena iz javnega prostora, v medijih pa se, kot opozarja Stres, vrstijo grobi napadi na Cerkev, med njimi zlasti sistematične laži o njenem bajnem bogastvu.
Ali Slovenija premore avtoriteto, ki spoštuje pravo in se čuti zavezana k načelom solidarnosti in subsidiarnosti? Prav takšno avtoriteto je imel v mislih papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici, objavljeni le dan pred nedavnim vrhom sedmih najrazvitejših držav in Rusije (G8).Poleg formalnih avtoritet, ki imajo položaj v družbi, državi in od katerih nekaj pričakujemo, imamo avtoritete, ki imajo ugled in na njihovo mnenje nekaj damo. To so ljudje, ki so dosledni, ki zagovarjajo pametna in utemeljena stališča in jim ostajajo zvesti, so nepristranski in se tudi sami držijo tega, kar trdijo. Kljub našim pomanjkljivostim Cerkev taka avtoriteta še vedno je, saj mnogi ljudje čakajo, kaj bo o kaki stvari rekla Cerkev. Če me sprašujete po drugih institucijah, ki imajo avtoriteto v Sloveniji, pa sem, žal, v zadregi.
V papeževi okrožnici je še zapisano, da izključevanje vere iz javnosti ovira srečevanje ljudi, zaradi česar postane javno življenje bolj siromašno, politika pa si nadene »agresiven obraz.« Verjetno prav zelo velja za našo družbo?
Zagotovo, saj se uvrščamo med tiste države, kjer je vera najbolj porinjena na rob. Javna glasila, posamični mnenjski voditelji, celo nekatere politične stranke, se velikokrat postavljajo v sovražno držo do vere in še posebej do Cerkve. Še vedno nismo prerasli tistega stanja, ki smo ga podedovali iz časov komunizma, ko je bila vera tudi po ustavni definiciji izključena iz javnosti ter opredeljena kot zasebna zadeva. Ta miselnost kar traja in marsikdo noče tistega, kar bi Cerkev lahko prispevala.
Ali imate ob tem v mislih zadnje predlagane spremembe zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja? Zasebne šole, med katerimi prevladujejo katoliške, odslej ne bi bile več upravičene do proračunskega deleža, če bi s svojim vpisom ogrožale obstoj javnih šol v posameznem okolišu.
Tudi. Spet se uveljavlja anahronističen, ideološki, etatističen partijski model; država in partija –vladajoče stranke se hočejo postaviti na mesto staršev, ki so po naravnem pravu in vseh mednarodnih dokumentih prvi nosilci pravic vzgajanja svojih otrok. Država in z njo zdajšnja politična oblast si prilašča vzgojo in izobraževanje na monopolističen in izključujoč, nepluralen način, kar je v popolnem nasprotju s sodobnimi težnjami.
Primerjave z drugimi evropskimi državami zagotovo veliko povedo?
Na področju zasebnega katoliškega šolstva smo v primerjavi z drugimi evropskimi državami povsem na repu. Še vedno imamo le štiri gimnazije, nekaj otroških vrtcev, začela je delovati ena osnovna šola; vse skupaj torej manj kot odstotek. Zasebno katoliško šolstvo je tako povsem zanemarljivo, čeprav je pokazalo visoko kvaliteto. Namesto da bi bilo v našem skupnem interesu, da se ga čim bolj omogoči, se dogaja prav nasprotno; s predlaganimi zakonskimi spremembami ga poskušajo zatreti in jim ni mar, če pri tem teptajo osnovno pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom vzgojo v skladu s svojim nazorskim prepričanjem.
VEČ V TISKANI IZDAJI