Nekdanji urednik Maga in direktor Dela Danilo Slivnik meni, da gre pri aferi Golobič za obračunavanje znotraj omrežja, ki naj bi ga nadziral sam predsednik Zares. Prepričan je, da projekt Zares, ki je nastal zaradi levega dela javnosti oziroma interesa homogenizacije in preureditve levice, razpada. Kdo pameten v politiki je lahko verjel, da naj bi bila stranka Zares neka povsem nova politična sila na prizorišču brez recidivov in s tem za vse absolutna alternativa? Takšni zasuki od najbolj aktivne in prepletene politične drže do najbolj čistunske, so preprosto nemogoči, pravi naš sogovornik.
Vedno ste bili dobri poznavalec političnih ozadij. Kdo je v ozadju afere Golobič?Ljudje, ki imajo dostop do objavljenih podatkov. Najbrž krogi okoli NLB. Zanimivejši in jasnejši je politični motiv. Gre za obračunavanje znotraj omrežja, ki naj bi ga nadziral Golobič. Ozadje afere ne bi preprosto povezoval z interesi in zamerami LDS, še manj z Janezom Janšo. Ta je gotovo eden tistih, ki je imel dobiček, a glede na to da naj bili nekateri podatki pridobljeni na Nizozemskem, menim, da gre prej za ljudi okoli Golobiča, Ultre in Zares. Informacij o lastniških deležih in vpisih v registre na tujem nasprotna stran ne more pridobiti.
Ima tako močne nasprotnike v svojem krogu?
Logično glede na vsebino spopada in na Golobičev projekt Zares.
Ali se ni dovolj vprašati, kdo ima od tega koristi? Najprej pomislimo na Katarino Kresal in LDS. Že zaradi obračuna z Draškom Veselinovičem, odstopljenim predsednikom uprave NLB.
Koristi imata navsezadnje tudi Pahor in njegova SD. Ta hip je politični spopad sicer podrejen ideološkemu okviru, ki ga je lažje definirati, a ga vodi logika spopada za kapital. Vpletene strani so bolj vsaksebi, konflikti so osebni in jih je težje nadzorovati. Prvi spodrsljaj pri Golobičevem projektu Zares je bila njegova domneva, da bo dogajanje nadzoroval tako, kot ga je pred izstopom iz politike v Drnovškovi senci. Domišljal si je, da bo leta 2008 začel tam, kjer je končal leta 2004. To ni bilo mogoče.
Ali je, kot menijo nekateri, pri Golobičevi laži šlo za banalno neumnost? Je torej zamolčal nekaj vsakdanjega?
To, ali se je zlagal ali ni govoril po resnici, niti ni njegova glavna težava. Bistvo politike je, da njeni akterji sadijo rožice in ne govore po resnici. Seveda ne gre za to, da bi direktno lagali, a so v Sloveniji v tranzicijskem času vrednote vendarle toliko bankrotirale, da je resnica postala zelo relativna. Z resnico preprosto ni bilo mogoče izbojevati politične zmage. Golobič se je – rečeno v aktualnih prispodobah – razkril kot nekakšen majhen tajkun. Njegovo obvladovanje prostora je enako kot pri tistih, ki na eni strani kopičijo bogastvo in na drugi politično moč; vse to je njegova stranka pred volitvami ostro kritizirala. Povrh vsega se je pokazalo, da je solastnik podjetja v tujini.
Ki ga je skušal prikriti …
Zares je zgradila svojo podobo na transparentnosti. Če si lastnik deležev v slovenskih podjetju po deležih, prikritih v tujini, je to že samo po sebi netransparentno. Da ima lastnino v tujini, se ne da odpraviti z izgovorom, da vsak pameten podjetnik podjetje registrira v državi, ki je za podjetje davčno ugodnejša. Imel je pretenzijo nič manj kot prenoviti slovensko politiko, a se je zdaj izkazalo, da ne zaupa slovenski državi. Zaradi nižjih davkov naj bi se skril pred institucijami, ki bi jih želel voditi oziroma eno tudi vodi. Nasprotniki ga bodo zaradi te dvoličnosti zlahka držali v šahu.
Delež v Ultri Sumi je prikril, da bi lahko država poslovala z Ultro, k sebi si je priključil sektor telekomunikacij.
Skrivalnice na Nizozemskem, da bi Ultra lahko poslovala z državo, to je ne le nesprejemljivo, temveč v marsičem tudi nezakonito, čeprav morebitni Ultrini posli z državo niso bili njegov glavni motiv. Njegov poglavitni problem je postal zelo tranzicijski in protislovni sistem lastništva in upravljanje tega. Iz te pasti se Golobič najbrž ne more izvleči.
Pred volitvami bi lahko prodal delež?
Lahko bi ga še bolj prikril ali pa prepustil prijatelju. Ne gre toliko za njegovo lastništvo, kolikor za vzpostavitev sporne poslovne strukture. Ustanoviš podjetje, ga navezuješ na različne posle, vanj usmerjaš akumulacijo, se lastniško skriješ za bay pas podjetji in na koncu pristaneš pri poštnem predalu. Pozicija v ozadju bi morala biti za politika katerekoli vrste za normalne razmere povsem nesprejemljiva. Če izpustiva najbolj protislovno dejstvo, to pa je utrjevanje političnega pohoda z vztrajanjem pri neomadeževani moralni drži.
Bi bila škoda za slovensko politiko, če bi jo zapustil?
Za levičarsko politiko gotovo, za slovensko pa najbrž ne. Vendar ta trenutek niti ni v ospredju njegov odhod iz politike, ampak z ministrskega položaja.
VEČ V TISKANI IZDAJI