Informator Hanzi in preživela žrtev atentata Udbe

Na seji komisije za peticije in človekove pravice je nastopil tudi nekdanji hrvaški emigrant Nikola Štedul, eden od redkih, ki je preživel udbovski atentat. Pred razpadom Jugoslavije je živel v Kirkcaldyju na Škotskem, kjer je vodil organizacijo Hrvaško državotvorno gibanje (HDP), ki se je zavzemala za samostojno Hrvaško. 20. oktobra 1988 je peljal na sprehod svojega psa, takrat pa ga je v zasedi pričakal udbovec Vinko Sindičić in vanj šestkrat ustrelil. Dvakrat ga je zadel v glavo, štirikrat pa v telo. Štedul je preživel, Sindičića pa so ujeli na letališču Heathrow in ga nato obsodili na 15 let zapora. Med sodnim procesom je bilo ugotovljeno, da je atentator dobil pištolo z dušilcem kar na jugoslovanskem veleposlaništvu v Londonu.

Udba je atentat na Štedula pripravljala dolgo, med pripravami se je obrnila tudi na slovensko službo, ki ji je pomagala o njem zbirati informacije. Tako so se 5. septembra 1984 v Beogradu sestali specialni svetovalec v zveznem sekretariatu za notranje zadeve Stanko Čolak, načelnik druge uprave zvezne SDV (odgovorne za emigracijo) Ivan Lasić in vodja sektorja za emigracijo slovenske SDV Milan Paulin. Na tem sestanku je Čolak ocenil sodelavca Hanzija kot zelo produktivnega in njegove informacije za zelo pomembne pri nadaljnjem zoperstavljanju predvsem delovanju ustaške emigracije. Predvsem se mu je zdelo zelo dobro njegovo zadnje poročilo z obiska pri Štedulu na Škotskem. Predlagal je, da bi Hanziju izplačevali po tisoč nemških mark mesečne apanaže, poleg tega pa še 5000 mark nagrade za poročilo o sestanku HDP.

Sodelavcu so mu dali ime Flora, pod katerim je nato poročal o svojih sestankih s Štedulom. Na enem izmed njih mu je podaril pištolo, ki naj bi jo kupil v Avstriji, v resnici pa mu jo je dala kar slovenska SDV. Tako je slovenska SDV, ki jo je takrat vodil Ivan Eržen, pomagala pri pripravljanju atentata na tega hrvaškega emigrantskega politika. Zanimivo je tudi, da se je Milan Dorič - Hanzi pozneje udeležil sodnega procesa proti Vinku Sindičiću, o čemer se je hvalil tudi v svojem intervjuju v Mladini.