»Ne želim se prepirati, ampak si le želim obiskovati cerkev,« je dejala prizadeto in užaloščeno Lidija Turk. Pred nekaj meseci, decembra lani, je za vedno izgubila hčer Sandro Klemenčič in zanjo je hotela moliti v cerkvi. Zaradi škofove prepovedi je morala na velikonočno soboto med obredom blagoslavljanja jedil oditi iz župnijske cerkve, česar ne more razumeti in sprejeti: »Kot kristjanka imam pravico in dolžnost, da grem v cerkev.« Prepričana je, da jo v Cerkvi hočejo razglasiti za neprištevno samo zato, da se ne bi izvedelo za resnico.
Prizadelo jo je, da je bila, potem ko se je začelo govoriti o njenem ljubezenskem razmerju z duhovnikom Goranom Kuharjem, označena za zalezovalko, pa čeprav duhovnika ni nikjer zalezovala, saj ga je videvala le med cerkvenimi obredi. Še vedno je prepričana v obojestransko ljubezen in da se je moral do nje grdo obnašati po naročilu škofa Petra Štumpfa.
Do zadnjega srečanja med Lidijo Turk in duhovnikom Kuharjem je prišlo po njenem pričevanju za Reporter. Njen sin Damir Klemenčič (skupaj z očetom Jožetom Klemenčičem in nekdanjim možem Lidije Turk smo se srečali v Murski Soboti, vendar nista želela dati izjave) je želel, da se mama Lidija Turk v njegovi prisotnosti pogovori z duhovnikom Kuharjem. Do pogovora je prišlo 20. aprila dopoldne na sedežu župnije. »Med pogovorom, ki zaradi prisotnosti sina ni mogel biti odkrit, se je (duhovnik Kuhar, op. p.) potegnil sam vase, jaz pa sem spet izpadla kot lažnivka,« pravi Lidija Turk. Pogovor bi bil po njenem mnenju smiseln le, če bi bila prisotna še ženska, ki jo je po krivici označila za zalezovalko, in škof.
Kaj vse se je po njenem pripovedovanju dogajalo na velikonočno soboto, ko ni smela ostati v cerkvi? »Mirno, zbrano sem 8. aprila prišla v cerkev, in ker nisem imela kje sedeti, sem se ustavila na sredini. Takrat me je zagledal Goran (duhovnik, op. p.) in začel vpiti, 'pojdite ven, pojdite ven …' Odvrnila sem mu, da ne grem, ker sem bila v tej cerkvi krščena, še preden se je on rodil. Dejala sem še, da je cerkev ljudska in da imam v njej pravico stati. Kasneje je govoril, da sem mu rekla smrkavec, kar ni res, vprašala sem ga le, zakaj mi je to naredil in da se bomo drugje videli. Vse to je opazoval dr. Jože Magdič, znani psihiater in gospod, kakršnega redko najdete. Dejal mi je, gospa Lidija, ne splača se, pojdite raje domov, in me je pospremil iz cerkve.«
Po odhodu iz cerkve je Lidija šla do škofije, kjer je začela klicati: »General von Štrumpfhozen, pridi ven, ja, tako sem rekla, saj veste, kako je, ko si čisto na robu, ko si ves iz sebe. Ker ni bilo odziva, sem ga poklicala še enkrat. Potem sem videla njegov nos, ki ga je pomolil skozi vrata, jih hitro zaprl in spet odprl.«
Naslednji dan, v nedeljo, se je Lidija Turk spet oglasila na škofiji, kjer jo je sprejel vikar Kozar. Opisala ga je kot miroljubnega in modrega, med njunim pogovorom pa je prišel policist in se do nje zelo grdo vedel: »Vikarja sem prosila, da če bo kdorkoli spraševal glede najinega pogovora, naj jim pove, da sva se lepo pogovarjala in da ni bilo nobenih groženj. Štumpf seveda spet ni želel govoriti z mano.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
