Ob svojem zadnjem praznovanju rojstnega dne, 2. septembra lani, ko je dopolnil 95 let življenja, je bil še poln življenja, idej, bistrih misli in predvsem šaljivosti. Po nekajmesečnem zatišju je poklical v redakcijo s slutnjo, da se bo kmalu poslovil za vedno. Umrl je v pričakovanju pomladi, 12. marca v Domžalah, kjer je v Domu starejših MGC Bistrica živel zadnja leta svojega življenja.
Dr. Peter Starič je bil rojen v glasbeni družini, in čeprav je bil sam zelo glasbeno nadarjen, imel je tudi številne konjičke, od branja, slikanja, risanja in rezljanja, se je v njem ob izdelavi majhnih elektromotorjev že v zgodnjih mladostniških letih prebudilo zanimanje za elektrotehniko in radio.
Med italijansko internacijo je zbolel za pljučno tuberkulozo in se ob vrnitvi v domovino leta 1943 začel zdraviti v ljubljanski bolnišnici. V njenem paviljonu je nastala njemu ljuba fotografija, objavljena na naslovnici njegove biografije Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991 (Nova Obzorja, 2013).
Na njej je v družbi bele grlice, s katero sta med boleznijo postala velika prijatelja, kar je povedal v pogovoru za tednik Reporter: »Vedno, kadar je priletela za ograjo, sem se ji lahko približal na nekaj metrov in ko sem stegnil prst, in jo poklical, je takoj priletela in sedla na kazalec.
Nekoč me je zanimalo, kakšna je vendar njena telesna temperatura, zato sem ji pod perutničko dal svoj termometer. Po desetih minutah, ko je bila ves čas mirna, sem ji izmeril 38. stopinj celzija, kar je normalna temperatura za ptice. Vedno znova je prihajala k meni in priletela tudi takrat, ko sem se znova vrnil v bolnišnico od doma po nekaj dnevih.«
Med dolgotrajnim, kar enajstletnim zdravljenjem v Ljubljani in Golniku, je študij elektronike končal kasneje kot bi ga sicer. Že med študijem se je zaposlil na oddelku za fiziko Medicinske fakultete v Ljubljani in tu izdeloval elektronske merilne instrumente. Leta 1956 se je zaposlil v Iskri, nato je od 1967 do 1970 delal pri podjetju Tektronix Inc. v ZDA, tedanjemu vodilnemu podjetju za izdelavo osciloskopov.
Po vrnitvi iz ZDA se je znova zaposlil v Iskri, kjer se je, kot omenja v svoji biografiji, njegovo »delo« končalo z dvema letoma redne prisotnosti na delovnem mestu-brez dela. 1981 se je zaposlil na Inštitutu »Jožef Štefan«, nato je od 1989 do upokojitve leta 1994 delal na Elektroinštitutu Milan Vidmar, kjer je 1991 doktoriral s področja širokopasovnih ojačevalnikov. O tem je s soavtorjem Erikom Morganom napisal knjigo v angleščini, ki jo je izdala nizozemska založba Springer/Kluwer.
Kopijo svojega doktorskega dela je poslal še na na Eidgenossiche Technische Hochchule v Zürichu, od koder je prejel vabilo za sodelovanje na Mednarodni evropski konferenci o teoriji in razvoju vezij v Davosu. Še pred odhodom v Davos je za zbornik konference pripravil štiristranski članek o temi s predavanja.
Zaradi predhodnega poslušanja zmedenega predavanja francoskega strokovnjaka v polomljeni angleščini, ki je še prekoračil odmerjen čas in je bil zaradi tega kar sedemkrat opozorjen, je Starič s seboj na predavanje prišel s kuhinjsko uro. O tem je šaljivo, kot je vedno znal, pripovedoval za Reporter: »… Sam sebi sem rekel, da se meni kaj takega nikakor ne sme zgoditi. Uro, prineseno s seboj, sem naravnal točno na pol ure. Končal sem celo nekaj sekund prej, preden je zazvonila in doživel aplavz. Še danes ne vem ali zaradi dobrega predavanja ali zato, ker sem bil tako točen.«
Med upokojitvijo se je dr Starič lotil pisanja knjige Atomska bomba (založba Didakta, 2007),podpisal se je tudi pod številne poljudne znanstvene članke, eseje in recenzije. V kolumnah za Reporter in Demokracijo se je posvečal predvsem vprašanjem o prevarah in nasilju slovenskih komunistov po letu 1941. O svojem življenju v treh totalitarizmih, fašizmu, nacizmu in komunizmu je spregovoril v televizijski oddaji Pričevalci.
