Prav na njegovo pobudo so se sindikalni vrhovi kot v kakšnih kriznih razmerah preoblikovali v stavkovne odbore, Štrukelj pa je že vnaprej napovedal organiziranje splošne stavke neopredeljivo dolgo. Kriva naj bi bila vlada, ker molči ob sindikalnih zahtevah po umiku posegov v maso plač javnih uslužbencev v proračunu za leto 2013, toda ob poslušanju besed na videz izjemno prizadetega prvega sindikalista se ni mogoče otresti občutka, da ga vodijo povsem drugačni interesi. Te razkrije tudi njegova visoka plača, ki sicer res ni tako visoka, kot je sindikalnemu »kolovodji« poočital predsednik vlade. Ob cukanju za rokav pa je vendarle moral priznati, da skupaj s plačo, ki je v višini plač ravnateljev večjih srednješolskih centrov, in sejninami, ki jih dobi kot državni svetnik in član nadzornega sveta Modre zavarovalnice, na mesec prejme kar 5.126 evrov bruto.
Če bi moral zapustiti sindikalne jasli, ki so mu postlane že šestnajsto leto, pa še vedno ne bi imel posebnih težav. Kot je priznal že pred šestimi leti, bi se lahko ukvarjal s politiko, to je tudi potrdil ob lanskih državnozborskih volitvah. Namesto na kakšen sindikalni sestanek je namreč raje zavil na pomenkovanje v stranko TRS. Ta se je na srečo ali žalost izkazala kot neuspešna prav po Štrukljevi zaslugi; kot pravni zastopnik je bil odgovoren za napačno vložitev liste TRS v eni volilni enoti. A s tem njegove strankarske aktivnosti ni bilo konec, saj se je po volitvah skupaj z drugimi člani sestajal s člani Jankovićeve Pozitivne Slovenije ter se celo udeležil shoda trenirkarjev. Zimsko ogrevanje je bilo seveda le uvod v vse nove shode, stavke in proteste, med katerimi se pogovori na pogajanjih z vlado zdijo zgolj nekakšen premor pred novo, še večjo akcijo. Zadnja je seveda Štrukljeva že zdaj napovedana nepredvidljivo dolga splošna stavka, pri kateri v resnici ne gre za pravice 161.000 prizadetih javnih uslužbencev, temveč le za to, da se v državi ustvarijo izredne razmere in utre pot k rušenju vlade in predčasnim volitvam.
Izjave o sindikalistu Branimirju Štruklju
DUŠAN MERC, ravnatelj OŠ Prule: »Našim sindikalistom se pozna, da so zelo dolgo na položaju in imajo diskurz, ki potiska sindikat v neke stare čase. Govoriti o učiteljih kot delavcih je starinski besednjak; učitelji so vendar učitelji, delavci so delavci in uradniki so uradniki. Tudi nekritično zavzemanje za učitelje ni nič drugega kot potuha in cokla razvoju šolskega sistema. Seveda gre za legitimno ravnanje, toda sindikalisti bi vendarle morali priti do temeljnega samopremisleka, kaj je v interesu učiteljev in kaj v njihovem zasebnem in ideološkem interesu. Ta premislek bi moral biti nujen.«
MARKO MARINČIČ, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije: »Moja sindikalna kariera je prekratka, da bi lahko ocenjeval sindikalnega voditelja s tako dolgim stažem in s tolikšnimi izkušnjami. Spoštujem ga kot borca za javni izobraževalni sistem in kot duhovitega sogovornika. Če bi Konfederacija sindikatov v javnem sektorju in SVIZ univerzam izborila toliko, kolikor sta izborila osnovni in srednji šoli, potem bi se vpisal kar k Štruklju in ne bi tratil prostega časa s sindikalizmom.«
STANISLAV KOVAČ, ekonomist (Finance, 18. oktobra 2012): »Štrukelj se spotakne ob vsako malenkost, samo k Jankovićevemu predlogu interventnega zakona ni imel nobenih pripomb in ga je takoj molče potrdil. Nič drugače ni bilo spomladi, ko je Štrukelj bil veliko medijsko in politično vojno z Janševo koalicijo, medtem ko je brez zadržkov podprl Jankovićev predlog o zvišanju DDV. Danes isti Štrukelj silovito napada vladni predlog za višji DDV.«