Minilo ni niti 24 ur od spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, ki je zaradi prisotnosti predsednika vlade kot »dogodek sprave« prišla (bolje zašla) v ospredje medijskega poročanja, že nas je v polno zadel spopad v vladajoči politiki. Izpolnjen ni niti eden od treh pogojev za spravo: ni ne resnice (temveč laž), ne pravice (temveč klientelizem in korupcija) in ne odpuščanja, ampak brutalno diskreditiranje. Kapital referendumske vladne sloge je takoj pošel. Zadostovalo je, da je ljubljenček slovenskega javnega mnenja, gospodarski minister Matej Lahovnik, na glas izrekel, kar je že dobro leto po tiho, a dovolj zgovorno sporočal svoji stranki: »Dovolj je!«
Lov je bil odprt in koalicijski prvaki so nemudoma tehtali razmerja med strankami, da le ne bi kdo dobil več, kot mu pripada. Tako smo vnovič, a zdaj na sredi mandata, na začetku. Če bi predsednik vlade hotel obdržati Lahovnika, bi Zares zahtevala drugo ministrstvo. Napoved mešetarjenja je Lahovnik takoj izrabil in pomahal v slovo še ministrovanju. Borutu Pahorju je odleglo, a Ultra vztraja. S tem ko je premier lani spomladi v svoji ekipi obdržal Golobiča, je nase navlekel velik del njenega bremena. Pod težo Ultre mu ne preostane drugega, kot rotiti druge ministre, naj ne razmišljajo o odstopu in povzročijo razpad sistema. A ta neprimerno bolj ogroža parlamentarno prihodnost Zares. Vlade in njihovi predsedniki se menjajo – v dobro demokracije upamo, da še velikokrat – levitve nekdanjih liberalnih demokratov pa se enkrat nehajo.A vrnimo se k spravi. Predsedniku vlade se je tako ali drugače (samopovabilom ali vabilom Cerkve) uspelo »inštalirati« na slovesnost pod Krenom in pripraviti dogodek. Ne seveda dogodek v pomenu kakega Alaina Badiouja (avtorje knjige Ime česa je Sarkozy?), to je kot preloma z obstoječim in kot novo politično resnico, temveč navadni zemeljski, povsem nemetafizični dogodek v službi piarovstva. Zbrani so bili prisebni in premierju niso ploskali.
Leta 1990 rokovanje med nadškofom Šuštarjem in komaj v socialdemokrata prebarvanim komunistom Milanom Kučanom ni bil dogodek sprave. Je bil mar radikalni prelom z obstoječim? Nekakšna točka novega začetka? Ne bodimo smešni in sprenevedavi. S spravo so oblasti ravnale skrajno malomarno. Z njo so opletali tudi predsedniki države, posebno prvi in zadnji, mož med njima je namreč začel strastno pogledovati k transcendenci. Zadnji, Danilo Türk, seveda nima nobenega razloga za užaljenost, ker je ostal brez vabila na slovesnost. Že večkrat je prepričljivo pokazal, koliko mu pomeni tisto, kar simbolizira Kočevski rog.
Ali naj se Cerkev, poučena z izkušnjo letošnje obletne spominske maše, odreče soorganizatorstvu slovesnosti v Kočevskem rogu in jo prepusti laikom? Zakaj ne, s piarovskimi dogodki in poskusi »inštalacij« ljudi, ki jim žrtve atentata na civilizacijo pred skoraj sedmimi desetletji v resnici niso prav nič mar, bi tako imela opraviti Nova slovenska zaveza, združenje, ki že dve desetletji po dogodku, to je padcu berlinskega zidu, skrbi za »ohranjanje tradicij« protikomunističnega odpora.
Sicer pa, zakaj predsednika države in vlade ni zanimala spravna maša za pomorjenimi v Hudi jami v Laškem konec marca lani, ki jo je daroval takrat še celjski škof Anton Stres? Neumestno vprašanje, le kaj lahko pričakujemo od stare politike. Kaj pa nova politika z novimi vrednotami? Nemogoče. V Zares se ne morejo zmeniti niti o tem, ali delajo novo ali noro politiko. A vera v Gregorja Golobiča pri ključnih funkcionarjih Zares ostaja neomajna. Saj so vendar oranžni ostali do konca v boju za pokal. Navsezadnje tudi Argentinci kljub razpadu sistema še vedno verujejo v Maradono.
P. S.: Ne pozabimo, razpad sistema se je začel z lažjo predsednika Zares in ministra za znanost o lastništvu Ultre. Znanost uči, kot smo lahko te dni brali, da so prevare in laži sestavni del evolucije živih organizmov. Če vam uspe prelisičiti pripadnika druge vrste, tako da vas ne poje, ste v primerjalni prednosti. Vodji Zares je varanje spodletelo in zdaj načet grize »podleže, hinavce in nasilneže«.
