Milan Kučan še ni vrgel puške v koruzo. Koalicija KGB (Katarina, Gregor in Borut) je odrabljena, zdaj prihaja čas za Kučanov rezervni načrt – leto dni pred volitvami mora vlado prevzeti novi politični mesija. Tako kot je bilo leta 1992. Problem je le, da veliki režiser iz Murgelj tokrat v rokavu nima dr. Janeza Drnovška. Ima pa še vedno Gregorja Golobiča. Oranžni jastreb je že dve desetletji eden glavnih Kučanovih izvajalcev v političnem zakulisju. In prav Golobič je ta teden spet prevzel politično pobudo s predlogom, da vsi trije predsedniki koalicijskih strank zapustijo funkcije in prepustijo vlado do rednih volitev v državni zbor prihodnje leto novemu mandatarju.
To, da je bil Borut Pahor samo potrošni material, da je Kučanova tovarišija leta 2008 ponovno prišla na oblast, je že dolgo znano. Prav tako tudi to, da že najmanj leto dni za Pahorja iščejo zamenjavo. V obtoku se je zvrstila že plejada posameznikov, ki bi lahko prevzeli krmilo izvršilne oblasti. A junaka, ki bil pripravljen priti na premierski tron, še niso našli. Pahorjeva zamenjava namreč ni tako enostaven projekt. Ne potrebujejo samo nekakšnega tehničnega predsednika vlade, ki bi mandat pripeljal do konca, potrebujejo novega političnega mesijo, ki jih bo naslednje leto zmagovito popeljal na volitve. Je to lahko res Mitja Gaspari? Gene ima že prave, a tudi on je tako kot Pahor samo potrošni material. Spomnimo se le njegove neuspešne kandidature za predsednika države leta 2007.Predčasnih volitev seveda ne bo niti pod razno, saj Kučanova tovarišija oblasti ne bo kar tako izpustila iz rok. Ti ljudje so pripravljeni v naslednjem letu storiti marsikaj, da jim načrt uspe. Tako kot je cesar Neron dal požgati Rim, bi tudi Kučan Slovenijo spremenil v pogorišče. Da bi se potem kot feniks iz pepela dvignil njegov politični mesija. Največjo odgovornost, da je Slovenija danes dobesedno na kolenih, ima prav Milan Kučan. Potem ko je njegov sprevrženi koncept nacionalnega interesa v gospodarstvu spravil v velike težave kar precej velikih slovenskih finančnih in gospodarskih sistemov. Ni samo recesija kriva, da se je število brezposelnih v zadnjih dveh letih povečalo za šestdeset tisoč.
Po gospodarskem opustošenju očitno sledi še politično. Zato poskusi, da bi krivdo za sedanje razmere zvalili na vso politično elito. Tudi na opozicijo, ne samo na vladno koalicijo, ki ima v rokah vse vzvode oblasti. Zato razni preroki s koprske univerze na nekakšnih akademijah za demokracijo govorijo, da so vsi enaki, da je treba zamenjati ves politični razred, da se morajo na političnem prizorišču pojaviti novi akterji in da mora vlado po platonovsko prevzeti nekakšen neodvisen strokovnjak in ne politik, ki zmaga na volitvah. Da bosta Kučan in Golobič tako lahko še naprej vladala iz ozadja.
Tako ali drugače instrumentalizirana civilna družba je bila med tranzicijo vedno sestavni del največjih političnih »master planov« Kučanove tovarišije. Od novinarske »tolpe 571« do »matere naroda« iz Tomišlja in raznih mladoekonomistov, ki so vsak trenutek pripravljeni zastaviti svojo besedo v zameno za primerno veliko število evrov na kakšni svetovalni pogodbi. Akterji v tem Kučanovem »političnem laboratoriju« so skoraj vedno eni in isti. Zato je že vnaprej mogoče predvideti, kdo se bo kdaj oglasil, kdo bo dobil sedež v Pogledih Slovenije in kakšno bo njegovo »neodvisno« mnenje.
Kučanu se je v preteklosti že zalomil kakšen »master plan«, zato tudi pri zadnjem ni mogoče z gotovostjo napovedati, da bo šlo vse kot po maslu. Leta 2004 je z ustanovitvijo Foruma 21 tedanjemu premierju Antonu Ropu Kučan naredil medvedjo uslugo. »Veliki pok iz Finske« leta 2008 je uspel, a oblast je Kučanova tovarišija tedaj naskakovala iz opozicije in je ne kot danes branila s pozicije vlade. Kučanov zadnji načrt gre seveda najbolj na roko »oranžnemu političnemu mrliču« Golobiču (nov mandatar in rekonstrukcija vlade bi bila zanj najbolj eleganten izhod), ne pa toliko Kresalovi (za njeno LDS obstaja še nekaj upanja, da se na prihodnjih volitvah prebije v parlament, za Zares je to »misija nemogoče«), še najmanj pa Borutu Pahorju. Ta je ne glede na svojo opravilno nesposobnost kot predsednik vlade po svoje zelo tragična politična figura. Za Pahorjem ne bo nihče žaloval. Še najmanj Milan Kučan.