Tudi letošnji osmi marec, dan žensk, nudi feministkam obilo priložnosti za vpitje, kako so ženske pri nas še vedno diskriminirane, da imajo nižje plače od moških, nižje pokojnine, jih ni toliko na vodilnih mestih v gospodarstvu… Zanimivo, da so najbolj glasne ravno tiste ženske, ki so v resnici v primerjavi z velikim delom moških privilegirane, na primer gre za profesorice na FDV, Filozofski fakulteti, poslanke, zaposlene v javnem sektorju z delovnim razmerjem za nedoločen čas, rentnice v ti. nevladnih organizacijah, ki jih napajamo davkoplačevalci…
Najprej glede terminologije, ki jo slovenski mediji, med drugim Slovenska tiskovna agencija STA, uporabljajo pri obravnavanju te teme. Tako pišejo o »napredku pri doseganju enakosti spolov«, »enakosti moških in žensk«… Očitno gre za napačno interpretacijo angleške besede equality, ki lahko pomeni tudi enakost, toda v tem kontekstu ne gre za to, pač pa za enakopravnost. Tudi 14. člen slovenske ustave govori, da so »pred zakonom« vsi enaki. Pomeni: enakopravni. Žal si feministke res prizadevajo za »poenačenje« z moškimi, seveda s simbolno kastracijo slednjih. Ko vpijejo, da so ženske za enako delo slabše plačane, nikjer ne navedejo konkretnih primerov. Če sta na primer v zdravstvu neenako plačana zdravnik in medicinska sestra, to ni diskriminacija, ampak gre za različno delo, za katero je potrebna različna izobrazba, različna je tudi odgovornost. So morda zdravnice enako plačane kot medicinski tehniki? Pri čemer sploh ni dvoma, da gre pri delu medicinskih sester večinoma za res garaško delo, za kar bi si zaslužile bistveno višje plačilo, toda to ni tema tega članka.
Statistični urad je lani izdal publikacijo z naslovom »Kako sva si različna«, kjer primerja ženske in moške v Sloveniji od otroštva do starosti. Zbrali so množico zanimivih statističnih podatkov, na podlagi katerih lahko pridemo do diametralno nasprotujočih si zaključkov: da so pri nas diskriminirane ženske ali da so diskriminirani moški. Poudariti velja, da gre pri vseh podatkih za povprečje. Povprečna starostna pokojnina moškega v letu 2014 je bila 787 evrov, povprečna starostna pokojnina ženske je bila 630 evrov. Feministke bi mirno ugotovile, da so upokojenke pač diskriminirane v primerjavi z upokojenci. Pa so res? So ženske za to pokojnino delale enako dolgo kot moški, so bile njihove plače enake? Ne, v povprečju so delale manj in v povprečju z nižjimi plačami.
Dejstvo je namreč, da so bile v preteklosti plače omenjenih žensk nižje od moških, vendar je bila v povprečju tudi njihova izobrazba nižja, šlo je za različna delovna mesta. V povprečju seveda. Toda to ni vse. Ženska upokojena leta 2014 bo po podatkih Statističnega urada v povprečju prejemala pokojnino 25,4 leta, torej 305 mesecev, moški pa 18 let oziroma 216 mesecev. Življenjska doba je pač različna. Pomeni, da bo kljub mesečno nižji pokojni v povprečju upokojenka do konca življenja prejela skupaj 192 tisoč evrov, moški pa zgolj 169 tisoč evrov. Kdo je torej diskriminiran: moški so v povprečju delali dlje časa, prejeli pa bodo v povprečju kar 23 tisoč evrov manj pokojnine.
Prikazovati številke selektivno, samo tiste »v prid« ženskam, je čisto feministično zavajanje
Gre zgolj za enega od primerov, ko lahko logiko feministk obrnemo na glavo. Ali še en primer. Izrazito se je v zadnjih desetletjih spremenila izobrazbena struktura spolov: zdaj ima od stotih odraslih žensk terciarno izobrazbo kar 34 odstotkov, moških s to izobrazbo je le 23 odstotkov. Ogromna razlika, pri čemer v zadnjih letih delež terciarno izobraženih žensk tudi hitreje narašča. So moški pri izobraževanju diskriminirani? Kako bi na to odgovorile feministke?
Ali pa je na primer izobraževalni sistem naravnan bolj na ženske, na njihovo pridnost, marljivost… Vsekakor lahko v prihodnjih letih pričakujemo, da bodo ženske s plačami v povprečju prehitele moške, saj bodo na delovnih mestih, ki jim bodo to omogočile. Da ne govorimo o tem, da davkoplačevalci za njihovo izobraževanje (v veliki večini gre še vedno za javno izobraževanje) plačujejo bistveno več kot za izobraževanje povprečnega moškega, saj se ženske izobražujejo dlje.
Lahko naštevam dalje. Po ugotovitvah Surs je stopnja tveganja revščine med mladimi, ki ne živijo pri starših, za malenkost višja pri moških kot pri ženskah. So torej mladi moški diskriminirani? So mladi pravniki diskriminirani, ker je med 80 in 90 odstotkov novo izvoljenih sodnikov dejansko sodnic? Ob tem, da gre za privilegiran status, funkcionarke s trajnim mandatom, ki izvajajo (sodno) oblast.
Namen tega članka ni pokazati, da je eden ali drug spol diskriminiran, ampak da preprosto mahanje s številkami lahko pove bore malo o resničnem položaju v družbi. Prikazovati številke selektivno, samo tiste »v prid« ženskam, je čisto feministično zavajanje.