Na eni strani tradicija normalnega, evropskega in srednjeevropskega, izšla iz zahodne krščanske civilizacije, tradicija vrednot slovenske srednjeevropske avtohtonosti, razvijajoča se in utrjujoča se skozi tisočletja in stoletja. Na drugi je prejšnje stoletje iz azijskih step prišla napoved velike skrbi za človeka in skupnost, za družbo brez izkoriščanja, za enakost in socialno pravičnost, kar pokajoča od poštenosti in pravičnosti. Nedvomno dobro premišljena ideologija, prostodušno rečeno, za prevaro in zavajanje nepripravljenih nedolžnih in naivnih, ponižanih in razžaljenih; za njihovo popolno zasužnjenje in izkoriščanje, za popolno oblast nad njimi, ne nazadnje in ključno v službi ruskega imperializma. Poglavitna propagandna odlika te ideološke napovedi iz azijskih step je bila zamenjava črnega za belo, zla za dobro. Kljub krvavim dejstvom velja v njihovem novoreku vse do danes napoved te in takšne ideološke odrešitve v vseh posameznostih in izpeljavah za nekaj najboljšega mogočega, še posebno edino mogočega in samoumevnega za osrečevanje Slovencev.
Tako smo pri izhodišču diametralno nasprotnega med napovedanim in uresničenim in tem bolj diametralno nasprotnega med tradicijo in vsiljeno novo stvarnostjo. Prostodušno in drastično, vsem razumljivo povedano: Slovenijo so zgodovinsko poklicani izbranci tako enkratno utemeljili, da za zdravo kmečko pamet stoji na glavi. Kaj to pomeni? Na glavo postavljena Slovenija pomeni doslej najhujši napad na slovensko identiteto.
A ne le to. Če je nova stvarnost še tako očitna, smo se Slovenci nanjo vse preveč navadili, jo sprejeli, kot da živimo v povsem normalni državi, le sem in tja so seveda kakor povsod kakšne pragmatične težave. Kaj to še pomeni? Da so samooklicani osrečevalci mnoge, premnoge Slovence ideološko prevzgojili, jih množično moralno pohabili, da že dolgo ne razlikujejo temeljnega, dobrega od zla. Ideološko in človeško so jih globinsko iznakazili, deformirali, jim po možnosti strli hrbtenico. Naredili so jih družbeno brezbrižne, otopele ali dovzetne za sovraštvo, jih še oropali resnične človeške ljubezni in s tem dobrote, sočutja, usmiljenja.
Morala kot njeno nasprotje
Tako smo pri poglavitnem vrednostnem vzvodu človekovega odzivanja. Na eni strani še vedno zelo utrjeni in uzakonjeni civilizacijski standard celotne evropske družbe, utemeljen na desetih božjih zapovedih, na drugi njihovo popolno zanikanje, kar pomeni po dveh tisočletjih po Kristusu vrnitev v barbarstvo. Nasproti slovenskemu tisočletju krščanske civilizacije sedemdeset let docela nasprotne boljševiške ideologije in prakse, ki neusmiljeno razkriva resnično skrb za človeka: Ne veruj v Boga, sovraži ga kakor njegovo Cerkev, sovraži njegove privržence in jih pobijaj. Ubijaj vse na poti na oblast in pri njenem vzdrževanju, posiljuj, kradi, pričaj po krivem, želi vse svojega bližnjega! Tako se kot ključno nasproti krščanski ljubezni vzpostavi sovraštvo, ki daje pooblastila za zatiranje in ropanje, za množično pobijanje političnih nasprotnikov in prisvojitev tako imenovane družbene lastnine. Kot drugemu v tem paru, duhovnosti z večnim življenjem nasproti se uzakoni pogrošni, primitivni materializem, nova religija s svojo izključevalnostjo. Na teh vrednotah, ki so zločinske vrednote, stoji Slovenija, kot so jo utemeljili zgodovinsko poklicani odrešitelji s krvavimi rokami in pri katerih vztrajajo njihovi legitimni nasledniki in zaščitniki. Ljudje brez vesti in morale. Od tod še danes morala kot njeno popolno nasprotje, dobrota kot zlo, resnica kot laž, pravica kot krivica, skrb za narod kot skrb zase in svojo oblast. Deklarirano sestopanje z oblasti kot sestopanje za njeno ohranitev. Že v samem najbolj občutljivem vrednostnem izhodišču družbe tako trdno na glavo postavljena Slovenija.
Z mnogimi implikacijami. Bolj ko je imel revolucionar osrečevanja Slovencev krvave roke, bolj je napredoval, do političnega vrha. Notorično dejstvo je, da so državo vodili največji zločinci, množični morilci. Danes jo vodijo učenci zločincev in morilcev, njihovi podporniki in zaščitniki. Tako kri nedolžnih z rok prvih prehaja na roke drugih. Če bi v državljanski vojni zmagala demokratična stran, bi to pomenilo diametralno nasprotje, se pravi po vojni eksemplarično usmrtitev največjih zločincev z obešanjem, po osamosvojitvi za med njimi preživele večstoletno dosmrtno ječo. Seveda še s postumnimi eksemplaričnimi obsodbami največjih zločincev, prav tako obsodbami njihovih današnjih legitimnih naslednikov in podpornikov. Zločine in genocid nad Slovenci bi demokrati celovito moralno, politično in pravno obsodili in sodno preganjali. Povsem nasprotno povojnemu stanju vse do danes, ko so največji zločinci še vedno slavljeni kot narodni heroji s spomeniki in poimenovanjem ulic in trgov po vsej nesrečni Sloveniji. Vse na glavo postavljeno, od logike do morale.
Izbris demokratične zgodovine
Drugi najboljši način, kako narodu odvzeti, izbrisati identiteto, je, da ga oropaš njegove zgodovine. Zato se slovenska zgodovina po novem začne z letom 1941, največ še s Čebinami leta 1937 z novo stranko zla in začetkom njene ere zla, zločinov, nasilja, zatiranja in ropanja slovenskega naroda. Razen morda prebliska kmečkih uporov kot ideološke demonstracije razrednega boja. Slavna slovenska zgodovina evropejstva, slovenskih korenin, 1250-letnega krščanstva, Karantanije in Velike Karantanije, Venetov in Noriškega kraljestva, ki jo potrjujejo nove etnogenetske raziskave z analizo vzorcev DNK slovenskih prednikov staroselcev, mora biti pozabljena. Namesto nje so poskrbeli za konstrukt o nekakšnih »južnih Slovanih«, za ideološko krvno bratstvo tedaj s povsem tujimi pripadniki pravoslavja in islama ter za nekakšno preseljevanje narodov z zakarpatskih močvirij. To ideološko manipulacijo so nenaključno potrdili z zastavo in grbom, s plehkim novodobnim surogatom, ki mu manjka le še revolucionarni napis OF iz državljanske vojne, simbolizirajoč oktroirani komunizem in vsekakor ne slovenske zgodovinske identitete. Nekdanje komunistične države Rusija, Srbija in tudi Albanija imajo zgodovinske dvoglave orle, deloma okronane, poljska okronanega orla, češka po dva okronana leva in orla. Sloveniji so nasprotno vsilili novodobni konstrukt namesto črnega panterja, lažni nadomestek za izredni karantanski grb iz 12. stoletja, eden najstarejših evropskih grbov, ki simbolizira Kristusovo rojstvo. Zato ne bi bilo treba prevzeti niti zgodovinsko verodostojnega poznejšega kranjskega okronanega orla.
A kakšna je ta njihova slavna zgodovina od predvčeraj? Kolaborirali so z dvema največjima totalitarnima in imperialističnima državama na svetu, tudi z italijanskim totalitarizmom, kar pomeni z dvema slovenskima okupatorjema. S komunistično ideologijo so izdali lastni narod, ga v največji stiski tuje okupacije trajno okupirali in kot pravi revolucionarji svoje demokratične nasprotnike s pozicije sile obtožili tega, kar so sami počeli: kolaboracije in izdajstva. Danes pravijo, da so bili na pravi strani, ko so ustvarjali ideološko fronto proti zahodnim imperialistom, kot so jih poimenovali. Znova vse diametralno nasprotno, na glavo postavljeno, vse še naprej najhujše zlo za slovenski narod. Razglašeno osvobajanje slovenskega naroda je bila zgolj in samo boljševiška revolucija, po navodilih Kominterne v dveh fazah, v slovenski specifiki kar hkratno potekajoči narodni in razredni. Zato o tej razkrivajoči jih dvofazni revoluciji povsem molčijo. Tudi narodna revolucija je bila namreč primarno boljševiška revolucija, tako imenovani narodnoosvobodilni boj v njeni narodni funkciji je bil le za povrh vaba še danes naivnim. To drastično potrjujejo velike žrtve med tistimi, ki naj bi jih komunisti osvobajali, in majhne med tistimi, proti katerim naj bi se borili. Njihovi demonizirani politični nasprotniki so ohranili demokratično identiteto, tudi ko so bili prisiljeni taktično sodelovati z okupatorji. V resnici so bili na pravi strani, in če bi zmagali, bi imeli danes svobodo in demokracijo. V tej črno-beli podobi se je potrdilo, da so bili najhujši, najbolj zločinski okupatorji slovenskega naroda prav slovenski komunisti. Zato še danes nimamo svobode.
Ni naključje, da zato samooklicani osvoboditelji že dolgo pozivajo, ne se ozirati v preteklost, glejmo v prihodnost, a so v tej preteklosti s samohvalo in praznovanji kar naprej. Hkrati si s psihologijo zločincev prizadevajo odvrniti pozornost od zločinov revolucije in Slovence preusmerjajo v prihodnost. Pravijo tudi, da polpretekla zgodovina mladih ne zanima, a jih kar naprej novačijo v svojo revolucionarno (borčevsko) organizacijo. Med vojno in po njej so ti humanisti in osvoboditelji pobijali in mučili tudi slovenske ženske in otroke, načrtno so pobijali Rome. Danes, v novi skrajnosti, ene in druge ideološko povzdigujejo. Je to iskreno? Njihove vsemogoče konstrukte samohvale in legitimiranja osvobajanja kar simbolizira tako imenovana dražgoška bitka, ki je ni bilo. Z mitiziranim ideološkim slavjem poveličujejo svoj poraz in uničenje nesrečne vasi. Resnica je znova diametralno nasprotna. Ni težko razumeti partizanskega provociranja nemških enot, četudi so jih domačini v slutnji najhujšega rotili, naj vas zapustijo, in nato bega »osvoboditeljev«, s katerim so vas prepustili maščevanju, požigu in poboju prebivalcev. Tudi tokrat je šlo za komunistično taktiko, v tem primeru so domačine kot »farško vas« načrtno izbrali in kaznovali, obenem pa moške prisilili, da so se jim pridružili. Dražgoše tedaj kot popolno nasprotje tega, za kar so zlorabljene in kar tam slavijo. Simbol velike komunistične laži, kot pars pro toto simbol lažne mitologije.
Osvobajanje slovenskega naroda tedaj v celoti kot svoje popolno nasprotje. Zločin proti narodu za komunistično suženjstvo. Je v naravi totalitarizma, da osvobaja? OF in NOB, začenši z njunim kominternskim poimenovanjemm, sta popolno nasprotje svojega simuliranega poslanstva: svoboda kot fizično in duhovno nasilje, zločin in genocid, demokracija kot novodobno suženjstvo za ropanje slovenskega naroda. Nasilje, ki ga je mogoče ohranjati z novim nasiljem. V točkah OF je to obljubljena največja mogoča demokracija, ljudska demokracija. Danes jo odlično nadaljuje Kučanova demokracija, ki prav tako stoji na glavi.
Samooklicani demokrati in verniki Balkana
Kučanovo demokracijo omogočajo kriptokomunistične stranke, utemeljene na kontinuiteti boljševiških zločinov in genocida nad slovenskim narodom. Zato na strankarski pahljači sodijo na skrajno nedemokratičo, totalitarno levico. Zločinsko levico. Ker popkovina z zločinsko stranko ni pretrgana, obvladuje novo formo demokracije stara vsebina z boljševiškimi vrednotami. Zločin, ki je razklal slovenski narod, se nadaljuje, tako je sploh mogoče vladati, zato niti nedolžni pobiti ne morejo biti pokopani.
To naj bo slovenska identiteta? A poskušajo še drugače in povsem neposredno. Tako je drugorazredni politik, ki je za največjega jugoslovanskega morilca dejal, da je kompleksna osebnost, imel za potrebno izjaviti, da je slovenska identiteta trojna. Trditev, vredna znanstvenega komunizma! (V srbski državi smo s podobnim izvirnim dosežkom pripadali troedinemu narodu.) Po njej, vredni izročila komunističnega inženiringa, slovenska balkanska identiteta prevladuje. Konstruktu o povezanosti z južnimi Slovani se tako v osamosvojeni Sloveniji pridružuje nov dosežek izvirne komunistične misli za poskus povezav z njihovim Balkanom. S komunistično pomočjo so nas res vsaj deloma balkanizirali, vendar s komunističnim inženiringom vsaj tu ne bo šlo, še naprej, najmanj zadnje tisočletje, pripadamo najrazvitejši zahodni krščanski civilizaciji in današnji postmoderni Evropi. Če slovenskim tutorjem Balkan toliko pomeni, naj kar gredo tja, ne bomo jih pogrešali, vendar naj slovenski narod pustijo pri miru.
Zakaj potem tako prepričljiva plebiscitna volja, da se osamosvojimo od Balkana? Ker Balkan ni vrednota, sploh zaradi njegove tujosti, za nejeverne Tomaže ponovimo: Slovenija pripada tisočletja evropskemu Zahodu in Srednji Evropi, domala 1300 let zahodni krščanski civilizaciji (skupaj s katoliško in habsburško Hrvaško in deloma Hercegovino), Balkan pripada zgolj pravoslavni in islamski civilizaciji. Ti dve civilizaciji označuje petstoletna turška okupacija zunaj evropskega razvoja duha z visoko razvito kulturo; od tod civilizacijska zaostalost Balkana, njegova obubožanost in revščina. Zato tudi umetni versajska in komunistična Jugoslavija na stiku treh civilizacij in velikih notranjih nasprotij nista mogli obstati, zato neslaven, krvav razpad.
Nadaljevanje sledi...